Radiohead – The King Of Limbs

Radiohead so na nek način majhen fenomen. Lahko se pohvalijo z maso poslušalcev, vredno kakšnih U2 ali Coldplay, a medtem, ko iz prvih že dolgo ne seva glasbena kreativnost, iz drugih pa čedalje bolj preračunljiva korporacijska računica, so Radiohead otok zase, skupina, ki sicer ima množico, a zvok, ki je odmaknjen od ustaljenih sredinskih tokov in povzroča verjetno marsikateremu kreativcu sive lase. Kako jih prodajati, če so v zadnjih desetih letih nehali delati stadionske himne, kako jih približati povprečnemu rokerju, če pa je v njihovi glasbi kitare le še za odtenek ali dva? Tudi po King of Limbs ostajajo podobna vprašanja odprta. Albumu se pozna, da je Thom Yorke zadnja leta poslušal in sodeloval s prelomnimi producenti elektronske glasbe (npr. Four Tet, Flying Lotus in Burial); izdelek zveni bolj elektronsko, mestoma skorajda že kot Thomov samostojni album, a kljub eksperimentalnim impulzom ohranja tisto znano in domačo radioheadovsko melanholično sredico, kakršno poznamo še iz devetdesetih.

YouTube slika preogleda

Destroyer – Kaputt

Tisto, kar je lani začel dvojec Beach House, je letos nadaljeval (in tudi dokončal?) Dan Bejar, mož tisočerih projektov; medtem, ko je omenjeni dvojec s svojim albumom oplazil občutke sredinskega soft rocka iz sedemdesetih – pardon, modernega indieja, je Bejar s svojimi Destroyer dvignil za cel Titanik popkulturnih ostankov iz sedemdesetih in osemdesetih. Kaputt je pravcati meta album in, hja, čisto »kaput«. Na njem so zbrane vse »neku«l in pogrošne stvari iz popularne glasbe, ki jih kolektivna glasbena zavest poskuša potlačiti globoko v brezno pozabe: kičasti sintiji, z mehčalci oprana trobila in pihala, na katera bi se zibal tudi Kenny G, cela paleta osladnih ženskih spremljevalnih glasov in dušo božajočih, t.j. lepljivih kitarskih sprehajanj, ki se kot sladkorna pena lovijo na zobe; ne more delovati, a deluje. Kaputt je do popolnosti poravnan in negovan album, bogokletno »lep« in poslušljiv, s produkcijskim leskom, ki bi ga odobravali tudi stari romantiki Roxy Music. Je bujen in over the top v vseh pogledih, a dovolj ironičen in intimen – brez tega bi namreč že danes gnil na pokopališču popularne glasbe.

YouTube slika preogleda

The War On Drugs – Slave Ambient

Skupina The War On Drugs je seštevek svojih vplivov. Na njih je malo originalnega – še več, njeni vplivi delujejo skupaj nametano in na silo združeni – a vseeno, dotična kombinacija je nekaj posebnega. Pevec je letos s prvega mesta za najboljšega oponaševalca Boba Dylna izpodrinil Hamiltona Leithauserja – njegovo zategovanje in podaljševanje zlogov je res blizu velikemu mojstru. Prvi del albuma prijetno čofota v neobremenjem dylanovskem folk-rocku, nato pa se zgodi. Skupina se preseli na stadion in začne izvajati velike geste, vredne kakšnih U2, skozi svoje kanale pa pošlje še stare stadionske mačke, npr. Brucea Springsteena in Dire Straits. The War on Drugs segajo po stadionu, in če bo njihov naslednji album produciral Brian Eno, za to ne bi smelo biti ovir.

YouTube slika preogleda

James Blake – James Blake

No, mimo njega pa letos ni šlo. Medtem, ko se je še lani s svojimi tremi EP-ji dodobra uveljavil na dubsteperski sceni, jo je že na začetku leta 2011 zapustil in krenil po svoje. Rodila se je prilagojena različica že omenjene glasbe, ki jo Blake zaljša a s svojim skozi efekte pognanim glasom. Album ustvarja prostor, velik prostran prostor, v katerem dihajo morilski nizkotonci, predirljive klaviature, intimne izpovedi … in tišina. Dobro premišljeni odmori ustvarjajo napetost, poglabljajo in povečujejo prostor – predvsem pa izrekajo neizrečeno. A do mainstreama je še nekaj ulic. Pesmi so večinoma le skice, površne vinjete, ki se ponašajo s krhko strukturo, tik pred razpadom. Blakeove melodije so težje ulovljive, poteki pa za nevajena ušesa nenavadni in eksotični. Konec leta je izšel še kratek EP Enough Thunder, ki na nekaterih mestih nadgrajuje album, še bolj pa v ospredje postavlja Blakeov glas in njegovo zmožnost tkanja intimnih prostranstev.

YouTube slika preogleda

Lykke Li – Wounded Rhymes

Drugi album 25-letne Švedinje prinaša nekaj razlogov za jamranje; npr. da je na njem preveč neposredne in predvidljive najstniško obarvane romantike in upora, ki poslušalca frca v obraz in budi skomine po manj obremenjen prvencu; a po drugi strani se na Wounded Rhymes še vedno nahaja dovolj drugačnega (pop) sveta –  svobodnega in nedolžnega hkrati. Lykke zna potovati po pretresljivih melodičnih lokih, v svojo glasbo vključevati drobce prastarega doo-wopa in bivati znotraj »zvočnega zida«, vrednega samega Phila Spectorja. Pop, ki mu na svetu mesta ni.

YouTube slika preogleda
  • Share/Bookmark

Komentarji



Ime(obvezno)

e-pošta(obvezno)

Spletna stran

Govori odkrito

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !

  • Arhiv