Leto je naokoli, torej je spet čas za lasten glasbeni obračun leta. Imam občutek, da je vsako leto težje; tudi letos bi lahko seznam obsegal 40, mogoče celo 50 enot, a sem si moral postaviti mejo – letos je to (predvidoma) 20 naslovov. Nekateri še čakajo v okopih, zato je možno, da bo še kakšen dodaten seznam na začetku 2012. Letos sem jih želel celo razvrstiti po mestih, a se je (zaradi notranjih in zunanjih razlogov) izkazalo, da je to nemogoče. Torej, (predvidoma) top 20 leta 2011: skrajno subjektiven izbor, a z dovolj samozavesti: za nekatere izmed teh albumov sem prepričan, da bodo ostali na rešetu časa.

Sefeel – Seefeel

Angleški skupini Seefeel je na začetku devetdesetih uspelo nemogoče. K Warpu, torej založbi, ki se je na začetku držala izrecno elektronske glasbe, so prinesli relikt – vseh čarov oropano in upehano kitaro, ki so jo nato pretopili in vključili v elektronsko tkivo. Nastal je Quique, z mrzlično repeticijo gnano čudo, ki zasluženo uživa status klasika. Seefeel je skupinin prvi album po 15 letih. Tudi na njem je organika kitare, bas kitare, glasu in bobnov pretopljena v elektronska prostranstva, a se skupina pri tem ne »šlepa« na nostalgijo (kot marsikatero ime iz devetdesetih), temveč svojo vizijo izvrstno prestavi v novo tisočletje. Seefeel je tako rekontekstualizacija že znane snovi v moderen in vznemirljiv kalup, fascinira pa predvsem za skupino značilna repeticija kot poglavitna strukturna rešitev komadov, zamaknjen glas pevke Sarah Peacock in z raznimi digitalnimi filtri v esenco spremenjena kitara, ki povezuje niti tega res pustolovsko naravnanega albuma.

YouTube slika preogleda

Dirty Beaches – Badlands

Alex Zhang Hungtai bi moral letos sneti nagrado za najboljšega oponaševalca skupine Suicide. Vse se pokriva: mrzlično šepetanje, manični izbuhi, v efekte potopljeno urlikanje, pijana rockabilly podlaga, spomin do petdesetih let prejšnjega stoletja, do golega slečeni rockovski ritmi, objem kletnega, napol pijanega Elvisa, podn produkcija z leskom zgonjene kasete – plus, za novejše čase, filmska estetika Lyncha in Tarantina, kot poseben dodatek pa še topel dah Francoise Hardy. In tako je Voilà postal Lord Knows Best. Čudovito. Čudovito, kaj vse se lahko naredi iz majhnega razpona glasu in omejenih sredstev.

YouTube slika preogleda

Danger Mouse & Daniele Luppi – Rome

Rome je mainstream album posebne vrste, takšen, ki je nastajal celih pet let. Na njem sta moči združila priznani producent Danger Mouse in italijanski skladatelj Daniele Luppi. Snovno se album navezuje na velike italijanske filmske skladatelje kot sta Morricone in Nicolai – natančneje, na zapuščino primarnih in s puščavskim peskom prekritih zvokov špageti vesternov. K predanosti in resnosti projekta prispeva tudi dejstvo, da so na njem sodelovali glasbeniki, ki so pred petdesetimi leti bili »zraven«, torej pri klasikih kot sta The Good, the Bad and the Ugly in For a Fistful of Dollars. Rome je obenem poklon, poskus poustvarjanja, kot tudi prenos zgodovine v tukaj in zdaj. Dramatični slapovi  godal, brezbesedni glasovi, ki v spomin kličejo legendarno Eddo Dell’ Orso in zajetna količina nostalgije trčijo ob moderen in polikan lesk, ki bo zadovoljil tudi kapučino srkajoč glasbeni jet set. Pop naravnanost projekta zaokrožujeta Jack White in Norah Jones, ki gostujeta na nekaterih možnih bodočih radijskih hitih. Rome je v današnjem času, v katerem vladajo hitro pripravljeni glasbeni izdelki, čista redkost, ogrožena vrsta, ki jo je potrebno dobro varovati.

YouTube slika preogleda

Mogwai – Hardcore Will Never Die, But You Will

V bistvu je njihov vlak že odpeljal. Za največje glasbene preboje škotskih postrockerjev se je tako potrebno vrniti na prelom tisočletja, poseči npr. po energičnem prvencu Young Team, apokaliptičnem Come on Die Young ali vzeti v roke prgišče v tistem času izdanih EP-jev; takrat so bili res nekaj posebnega in najboljšega – recimo, da so bili prihodnost. Kmalu pa so se izgubili v lastnem mikrokozmosu, začeli stopicati na mestu ter začeli postajati čedalje bolj nerelevantni. Njihov inštrumentalni rock se je izpel, njihova tiha šepetanja in glasni viharji so postali predvidljivi in zamenljivi. Hardcore Will Never Die, But You Will ne prinaša nič novega, ničesar, kar ne bi že slišali, a vseeno nekako deluje. Mogoče kot nehoteni best of, kot kulminacija vseh njihovih idej v zaokroženo in jasno celoto. Mogoče. Nekaj pa je jasno: skupina že dolgo dolgo ni naredila tako neposrednih komadov, ki bi svoje čare tako hitro razkrili, a pri tem ne izgubili na privlačnosti. Z zanosom.

YouTube slika preogleda

Burial – Street Halo

Medtem, ko čakamo na nov album Buriala, nas je ta, zdaj že ne več tako skrivnosten producent, razveselil z zanimivi projekti, v katerih je sodeloval s Four Tetom, Thomom Yorkom in Massive Attack, izdal pa je tudi kratek EP, ki nam daje vpogled, kje se trenutno »zvočno« nahaja. In na zahodu – pardon, na londonskih ulicah, nič novega. Burial še vedno dela »urbano« glasbo, glasbo, ki je kot nalašč za nočne sprehode po metropolah, za krajšanje časa pri čakanju na podzemno železnico ali zabijanju minut v vrsti pred kioskom s hitro prehrano. Vsi elementi so prisotni: značilni dubsteperski ritmi, mračne zvočne plasti in prepoznavni žalobni človeški glasovi, ki se oglašajo iz vzporednega sveta – včasih malce trši (Street Halo), spet drugič bolj meditativni in umirjeni (NYC, Stolen Dog). Vredno omembe, eden izmed redkih, ki se med množico enakih lahko ponaša z izrazitim avtorskim pečatom.

YouTube slika preogleda
  • Share/Bookmark

Komentarji



Ime(obvezno)

e-pošta(obvezno)

Spletna stran

Govori odkrito

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !

  • Arhiv