Jamesu Murphyju lahko očitamo marsikaj: npr. da je Pitchforkov »bitch« s povprečno oceno albumov 8.5 (od 10.0), šarlatan, ki le na novo pogreva dosežke polpretekle glasbene zgodovine, oziroma, da je še en v prve vrste porinjen nepomembnež iz valilnice »indieja«, ki je v zadnjih desetih letih zamašil vse kanale. Lahko mu očitamo vse to – in verjetno še veliko več, ne moremo pa mu očitati občutka za dober timing. Nesposobnost nehati ob pravem času, recimo ji npr. theU2syndrome ali therollingstonessyndrome, je resno stanje, ki nekdaj še tako potentnim in pomembnim skupinam jemlje tisto zadnje spoštovanje in verodostojnost. James Murphy je po desetih letih delovanja uvidel, da je s projektom LCD Soundsystem prišel do konca poti, zato je letos februarja sporočil, da dotično glasbeno ime upokojuje (zadnji koncert skupine je bil 2. aprila). V desetih letih se je nabralo nemalo snovi: štirje albumi, nekaj EP-jev in peščica priredb.

V albumski malhi najdemo štiri celinke, ki so nazoren primer »albumskih arhetipov«. LCD Soundsystem (2005) je »svež in neprečiščen prvenec«, s katerim je Murphy pritegnil pozornost, Sound of Silver (2007) »pomembni drugi album, zrel in izpiljen«, s katerim je prodrl v zavest širše množice in končal na vseh best of lestvicah leta, This is Happening (2010) » kreativno mirovanje na visoki ravni«, oziroma album, s katerim je še enkrat izpostavil močne točke projekta brez večjih posegov v celostno podobo. Aja, pa ne smemo pozabiti še na »ekscentričnega posebneža«, na album, ki ima v vsaki diskografiji vedno najmanj privržencev. V primeru LCD Soundsystem je to 45:33 (2006), malo čez 45-minut dolga dance/funk/disco/elektro »simfonija«, ki si deli ideološke korenine s »pratechno« albumom E2-E4 Manuela Göttschinga. V tej pisani diskografiji je manjkal samo še live album – ki pa smo ga dobili konec prejšnjega leta.

James Murphy, sicer zaprisežen glasbeni samotar, ki je skoraj vsa glasbila na svojih albumih odigral sam, je za nastope postavil polnokrvno skupino. S podobno postavo, ki vsebuje člane skupin Hot Chip in !!!, je posnel tudi pričujoči live album The London Sessions. No, v bistvu gre za »live-in-studio«, torej za nastop v studiu, s katerim se Murphy in kompanija v duhu poklonijo Johnu Peelu ter legendarnim »Peel Sessions«. Murphy je prišel na indie sceno skupaj s kopico imen, a se od njih razlikuje po nekaterih lastnostih. Že njegova pojava, neobritost, skuštranost in rahla debelušnost predstavljajo diametralno nasprotje vsem tistim poštirkanim in pridnim post-punkerskim dečkom, ki pozirajoč v črnini pozabljajo, da je bilo pred njimi že veliko drugih. Murphy je zmožen razdalje, določene mere samoironije, predvsem pa zavedanja, da si vsega kar dela, ni sam izmislil. Ne jemlje se preveč resno, njegova besedila so polna ironičnih izpovedi in pikrih newyorških impresij, njegova glasba močan poklon in izraz spoštovanja glasbeni zgodovini (včasih celo prevlada občutek, da se je glasbe lotil samo zaradi tega, da se je lahko poklonil glasbi, ki jo posluša). Reference so očitne (Kraftwerk, Brian Eno, David Bowie, Harmonia, Talking Heads, ESG, Liquid Liquid …) , a ne prevladajo. Še vedno ostane dovolj prostora za njega, za Murphyja, ki med poklone glasbeni zgodovini vplete dovolj lastne osebnosti.

Pesmi na The London Sessions se ne razlikujejo veliko od »studijskih različic«. Še vedno so minimalistično zastavljene, z monotonim plesnim ritmom in okrancljane s klaviaturami, kitarami in raznimi efekti. Imajo enak »gladek« produkcijski lesk, premišljen in dodelan. Kljub temu, da je na snemanjih sodelovalo sedem ljudi, LCD Soundsystem še vedno večinoma zvenijo kot one-man-band Jamesa Murphyja. Mogoče je pri kateri pesmi bolj poudarjen ta ali oni element, kakšna podrobnost bolj slišna in dovršena, a kot že rečeno, med različicami na pričujočem albumu in prejšnjimi ni pretresljivih razlik. Skupina je uigrana, izvedba perfekcionistično naravnana, brez ovinkov in stranpoti. Zanimivo bi bilo slišati bolj improvizirano in »umazano« različico skupine, manj predvidljivo in izpiljeno, z večimi robovi, a pri perfekcionistu Murphyju so to le pobožne želje. Murphyjev glas je bolj čist, manj obdelan, zato je bolj očitno, da nima ravno velikega razpona. A to pomanjkanje nadoknadi s samosvojo držo in nastopom ter pojavljanjem v primernih zvočnih kontekstih. Na Get Innocuous! še vedno zavija kot Brian Eno, All I Want zveni kot nekaj, kar bi lahko nastalo med snemanjem Bowiejevega albuma Heroes, All my Friends je krautrokersko naspidiran ter epski via Neu! ali Harmonia. Album zaključi pesem Yr City’s A Sucker, ki vsebuje nepozabni refren »Your city’s a sucker, my city’s a creep«.

Album The London Sessions vsebuje 9 pesmi. S prvenca slišimo le dve pesmi (Yr City’s a Sucker in prelomen singel Daft Punk is playing at my house), ostalih sedem pa je z zadnjih dveh albumov (Sound of Silver in This is Happening). Pričujoči album k skupinini zapuščini ne pridoda nič esencialnega, kvečjemu jo zaokroža in dopolnjuje. Večina poslušalcev bo verjetno ostala pri »studijskih albumih«, po The London Sessions pa bodo segali samo najzvestejši poslušalci, ki bodo potrebovali dodaten šus LCD-jev.

LCD Soundsystem so zaenkrat še s svežo barvo zapisani na tablo glasbene zgodovine. Koliko bo od imena ostalo čez dvajset ali trideset let, je težko napovedati, si pa težko predstavljam, da bo tako glasbeno razborit osebek kot je James Murphy dolgo sedel križem rok, zato je možno, da bo kmalu zagnal kakšen nov glasbeni projekt.

All my friends

YouTube slika preogleda
  • Share/Bookmark

Komentarji



19 komentarjev

  1. Devil Angel, dne 3.05.2011 17:55
    Devil Angel

    Prov uživam ob branju :P
    Lcd me pa na cajte mal preveč nervira, ampak samo zato, ker ponavad nimam energije, da bi zraven mal pomigal :)

  2. Simona Rebolj, dne 15.05.2011 22:03
    Simona Rebolj

    “Nesposobnost nehati ob pravem času, recimo ji npr. theU2syndrome ali therollingstonessyndrome, je resno stanje, ki nekdaj še tako potentnim in pomembnim skupinam jemlje tisto zadnje spoštovanje in verodostojnost.”

    Ohhhh … hvala ti za tale stavek, ki mi daje upanje, da razumni ljudje še niso izumrli. Omemba bendov kot tipičnih primerov ne bi mogli bit ustreznejši.

  3. Anubis, dne 15.05.2011 22:14

    Tut Kjuri so en tak bend, ki bi moral odnehat tam nekje na začetku 90-ih.

  4. Simona Rebolj, dne 17.05.2011 01:42
    Simona Rebolj

    @Anubis:

    Že, že … ampak cure so potisnjeni itak že od takrat v nevidno cono, kar se tiče mainstreama. Pač zadeti in izžeti še malo preigravajo po kakšnem koncertu na leto. V tem ne vidim nič slabega. Medtem ko se U2 in Rollinge, predvsem U2, trži in propagira, kot da so še vedno na vrhuncu svoje kariere za velike pare in ekskluzivne stadionske katarze. In tudi če bi samo še prdnili v studiu, bi mediji zganjali hajp o albumu stoletja.

    Medtem pa na primer Springsteen kljub umiku s frontalnih linij seka iz leta v leto vedno bolje, pa ne dobi posebne pozornosti, ker se je pač odpovedal hit kompromisom z založbami. Tistemu, zaradi česar mladi talenti propadajo, da se bolje prodajajo v danem obdobju. O tem je na primer dobro pisal mgerencer, kako to izpade na čudenja fenov, ob izidu albuma Lupeja Fiasca. Samo eden izmed primerov.

  5. Anubis, dne 17.05.2011 08:59

    Saj razumem, samo jaz sem čustveno vpleten v Cure, ker sem bil totalen njihov fan, zato tako veliko razočaranje, ko vidim, kako mrcvarijo svojo glasbo že 15+ let.

    Glede U2 se pa strinjam do konca. Bono mi je že od nekdaj antipatičen (nekje v spominu imam prizor z Band-Aida, ko so bili na koncu vsi nastopajoči na odru in so veselo prepevali, pa mu je Mercury nekaj zabavnega prišepnil, pa ga mulo od Bona niti povohal ni).

    Rollingi so mi pa po drugi strani simpatični starčki, se mi zdi, da se vseeno malo bolj zabavajo kot U2, ki je en sam nepotreben cirkus (vključno z Bonovim šmekerskim aktivizmom).

  6. Simona Rebolj, dne 17.05.2011 23:15
    Simona Rebolj

    Ja, no, saj potem sva že vsaj 2 nekdanja fena Cureov tukaj. Ampak zanimivo, da mene ne boli tako zelo ta verzija njihovega potapljanja, ker sem njihov rok trajanja vedno nekako čutila, kot da je rezervirano za tisto slučajno tudi moje tinejdžersko obdobje, potem bodo pa zadeti obležali, ker v drugi časovni dekadi ne obstajajo … haha … Zelo podobno kot Sisters of Mercy na primer, ki so me na podoben način prevzeli, še bolj kot Cure v bistvu. In me ne moti, da preigravajo staro solato kdaj pa kdaj za zveste fene, ker se mi zdi kot prodajanje starih spominkov. Bi pa zamerila, če bi delali kao nekaj novega in s polno paro, kar ne bi bilo vredno pol pizde gnile vode in bi izpadlo nedostojno.

    U2 so me pa neznosno razočarali. Ko je izšel Zoo Station sem jih prav zasovražila. Noben rock bend si ne privošči kaj takega, če mu ni v prioriteti, da ne bo izbiral niti skrajnih sredstev, da bi se spakoval na mainstreamu do onemoglosti, tudi če prodaja samo balon. In Bono je res, se strinjam, največji balon med frontmani v zgodovini popularne glasbe. Bedna verzija cirkusanta, ja.

    Rollingi so pa pač eni izmed tistih, ki so postali ogvantani tajkuni z najdražjo opremo na staro garažno slamo. Oni so zame tako kot slovenski nekdanji panker Gantar … hehehe … Filozofski izdajalci oziroma goli cesarji. Točno toliko flower power je bilo v njih kot pri Mamas in Papas starševske ljubezni do svojih otrok. In ni čudno, da so se z Mickom tako nerazdružljivo odlično razumeli.

  7. mgerencer, dne 18.05.2011 20:47

    V tem kontekstu bi omenil Coldplay, katerih glasba je (podobno kot pri U2) polna velikih gest in pompoznih elementov in kateri je uspelo, da so v desetih letih postali skoraj že tako neznosni kot U2. Nobenega smisla za humor ali samoironijo, ampak sama ena velika resnost, napihnjenost in samopomembnost. Mislim, da bodo nasledili U2 glede neznosnosti. Pri takih bendih si včasih želim, da spolh ne bi začeli, hehe. Trenuten dostojen štadionski rock so Kings of Leon. Specifičen glas, velika čustva, ravno dovolj patetike, a zaenkrat še brez prepotentnih tendenc.

    No, pri “dostojnem staranju” ne morem mimo Bowieja, ki je svojo “pop biznismen” fazo v osemdesetih dobro prešel, preživel krizo srednjih let (Earthling) in je zdaj spet stric in pol.

    “Moji The Cure” so v tem smislu bili Placebo. S tem mislim, da so “prodajali” ta teen angst, ki se te pač najbolj prime ko si tudi sam teen in je najbolj verodostojen, ko je tudi “pošiljatelj” v podobnih letih. Zaradi slednjega The Cure dandanes zvenijo “čudno”, pač v tem smislu, da vidno spremenjen frontmen razširja skoraj iste vibracije kot pred 25 leti. V Placebu pa po tretjem album ne morem več “pasti”, pač srednja šola in teen angst je šel, prišel pa eksistenčni angst, zato pa se pogosteje v plejerju znajdejo Neubautni, hehe.

    Se mi pa zdi, da se je skoraj najtežje dostojno starati v hip-hopu, predvsem težko tako badboy z rokami mahaš in zajenbano gledaš ko si star štirideset, hehe. Pa tudi malce čudno izpade, da pri štiridesetih prodajaš iste gengsta fore kot pri dvajsetih. Hitro fašeš pomilovalne poglede. Malo je reperjev z daljšim stažem, ki bi še kaj pametnega izustili, no, s tem imajo težave tudi že kakšni mlajši.

    Sam osebno se posameznega reperja hitro naveličam, ker se nasičim barve glasu, načina podajanja in flowa. Ti elementi se večinoma drastično ne spreminjajo, tako da začne sčasoma vse “isto” zveneti, čeprav je lahko vsebinsko, torej besedilno vedno drugače. Zanima me npr. kam bo šel Eminem, ki je na neki prelomnici – reperjev nad 4o. letom ni ravno veliko, hehe. Kako dolgo bo npr. še živel Slim Shady in ali ne bo padel v kakšne skrajno patetične vode, kar se kakšnim bedbojem lahko zgodi, ko se kesajo za vse narejeno in podobno. Bi pa omenil recimo Beastie Boyse, ki na nek način vedno zvenijo isto, a me to spoloh ne moti. Nekaj je v tej mladostni energiji, zanosu in ljubezni do hip-hopa kar prepriča. Nov album zveni bolj ali manj isto kot vsi prejšnji, a je vseeno še nadpovprečen v letošnji hip-hop ponudbi.

  8. Anubis, dne 18.05.2011 22:33

    Ma, se moram kar strinjam z obema spet. Ne morem dovolj povedat, kako neznosni so mi U2, takoj za njimi pa Coldplay, ja. Pa tako odlični so bili na začetku. Škoda, res.

    Si grem raje pogledat še enkrat Cure in Orange :D

  9. Simona Rebolj, dne 19.05.2011 01:12
    Simona Rebolj

    Včasih moram priznat, da sumim, da nekateri dihamo enak zrak, drugi pa drugačen. Vsaj tako natančno deljenje občutkov ob določeni muziki vzbuja take sume.

    Namreč ne morem opisat svojega odpora do Coldplay, ampak osebno že od začetka. Medtem ko so bili prenekateri moji rokoljubni kolegi čisto navdušeni, da se je bojda končno pojavil spet en omembe vreden bend na sceni, ko so zaružili. Mene je glava bolela kar takoj. Hate relationship na prvi posluh in pogled. Zelo podobno kot pri U2 šele kasneje, ja. Zgleda, da prihajajo z istega antipatičnega planeta. Tudi Oasis so od tam po mojem mnenju.

    Sem pa računala precej več na The Verve na primer. Od začetka sem gojila simpatije, potem so pa zvodeneli. Najbolj sem se pa razveselila White Stripesov, to je pa bil šus v vseh ozirih, in tipično je že konec veselja.

    Totalno razumem fall into Placebo, vključno v primerjavi s Cure. Mene še kar držijo. Ne glede na teenage vibro, ki jo znajo spustit s kakšnim komadom, so mi strašno pri srcu in mi tudi ta vibra iz leta v leto bolj sede kot eliksir pomlajanja, ker furajo dobro. Imajo svoj spirit, so avtentični, nezamenljivi … skratka, mislim, da me ne bodo minili, tudi če dočakam 100 let. Vedno se vračam k njim.

    In totalno se strinjam s problemom hip hopa. Zato med drugim tudi najbolj cenim Ema, ker ima toliko raznolikega materiala, ker sicer popolnoma soglašam, da se še 2paca naveličaš prehitro preprosto zaradi enakega izvajanja, sounda in tematik, ne glede na to, da dober je. Em ponuja pa paleto različnosti na vseh terenih. Je pa grozno tudi zanj, da se je znašel v krizi let in ne samo to … celo bojda ozdravil se je (čeprav mislim, da koka še vedno dela) in ne samo to … neke obljube o “no more drama” padajo. Glb. In že je z eno nogo v SpaceBound ali pa Love the way you lie, pri čemer ni razloga, da bi kdor koli to poslušal, če že toliko let obstaja petkrat boljši komad Love you more na isto temo. Zato se zelo zelo strinjam s tabo, mgerencer, da je hype na kesanju in podobni triki že korak proti dokončnemu razočaranju, kar je huje kot prekinitev kariere ali pa, da bi prosto po Jimu ali Jimmyju škripnil od overdosea, če smo odkriti. Ker sicer mislim, da bi se dalo tudi po 40em z inteligenco dobro sfurat rap na prenekatere teme, ampak ne s strahom, da ne boš podrl rekordov na vseh obstoječih lestvicah hkrati s tem, da obdržiš sebe. To sigurno ne gre. So pa Depeche Mode tako krizo dobro prestali. No, ampak spet ne na način, da bi hoteli hkrati sekat na vseh lestvicah kot pred dvajsetimi leti. To je davek pač ali pa postaneš pičkica.

    In strinjam se z mnenjem o Beastie Boysih. Saj, fora je ravno v tem … nič kesanja in koketiranja. Kar pa pač med drugim pomeni tudi nič kompromisov, zaradi česar pač v primerjavi s preteklostjo 70% nekdanjih poslušalcev pojma nima, da so izdali nov album. Čeprav moram priznat, da moti me sicer res ne, da zvenijo isto, ampak znorela od navdušenja pa tudi nisem niti toliko, da bi jih 5x zaporedoma poslušala. Jebi ga. Hmmm … v bistvu bi lahko malo oplemenitili zadevo s kakšnim izvirnim dodatkom.

    David Bowie je pa car. Kdor uspe star hit iz mladih let na jesenska leta izvajat s toliko prezence in pešna, da je še boljši kot v originalnih cajtih …

    http://www.youtube.com/watch?v=YYjBQKIOb-w

    mislim, samo poglej si to, no. Tip je vesoljc. V bistvu popravljam. Boljši je kot kdajkoli, čeprav si je to težko predstavljat. To je eden izmed najboljših live nastopov ever seen.

    Pa tole s Placebo je posrečeno izpadlo. In ravno v tem se strinjam z Bowiem, da kljub teenage vibri se s Placebo da pečat kadar koli:

    http://www.youtube.com/watch?v=euGC71UoFDQ&NR=1

    Heartbreaking. Čista petka. Take balade se ne moreš naveličat. Zelo lep par … hahaha …

    Mimogrede … Placebo so tudi s Cure poskušali …

    http://www.youtube.com/watch?v=5KjmwjDxKiA

    in srednje fektivno zagnjavili. Je pa Robert Smith res že na polno napihnjen, tako da vsa čast, da še spravi zvok iz sebe konec koncev.

  10. Anubis, dne 19.05.2011 11:22

    Ja, saj, RS zadnje čase samo še z drugimi bendi špila al pa posoja glas hehe. Tiste plate, ki so jih izdali, so vredne pol dima od vulve. Mi je pa vseeno žal, da nisem šel na koncert njihove zadnje (v smislu najnovejše) turneje. Baje so sekal, čeprav jim manjka sint.

    Bowie bo itak vedno car, ne glede na to, kdaj in kako ga poslušaš. On zna delat musko, ki je večna in pika.

    Me pa zadnje čase zelo fascinirata dva benda, eden je XX, drugi pa Ladytron. Prvi sploh. Nestrpno pričakujem drugo plato in samo upam, da ne bo šlo vse navzdol, kot se rado zgodi.

  11. Simona Rebolj, dne 19.05.2011 21:05
    Simona Rebolj

    XX in Ladytron sta zanimiva. Ampak tisto, kar na današnji predvsem rokenrol sceni pogrešam je prezenca in moč. Tale drajv imam v mislih:

    http://www.youtube.com/watch?v=8I8mWG6HlmU

    Bend s frontmanom, ki te zapelje v akcijo, še preden bi uspel polemizirat o tančinah same kvalitete. Preprosto kar padeš not, ker sproducira silo, očara na prvi snuf, butne po glavi. V tem smislu menim, da 21. stoletje do zdaj ne producira rokenrola kot state of mind and soul.

  12. Nidurun_Stoka, dne 20.05.2011 17:00

    rokoljubci znajo biti najbolj butasta publika, prodajo se za prvi prisluh ruženja ali pa ostanejo straight proti, če se jim iz nekega minornega razoga zadeva ne zdi primerna čaščenja. ne vem, kdaj so coldplay ružili.

    novi album beastie boysev cenim zato, ker je v sceni, ki je že tako osebnostno zvodenela v razna pičkarjenja vseh vrst zaradi pičkarjenja samega, dejansko prinaša nekaj svežega, udarnega. lahko si odpreš žilo in se zdraviš. tako, da je dejansko eden boljših albumov letos, čeprav se strinjam tudi s tem, da bi lahko zadeva bila oplemenitena. pač, zadeva ni perfektna, je pa za eno štirico s plemenito začimbo pogrešanega hedonizma.

    enostavno ni več tega “drajva”, pa če tudi kakšen band skuša delovati v tej smeri, mora neko specifično pšrodukcijo furat in noter neke brezvezne “jingle” dajat. poleg white stripes se mi zdijo zadnja taka state od mind and soul zadeva v rokenrolu the libertines, kjer pa glasba itak ni bila v prvem planu. je pa bila prezenca po mojem super.

    se mi pa zdi, da se po malem in počasi spet premika v to smer. kakor sme napisal v eni pesmi, na kurac mi gre da še jaz pred wc-jem lahko odrinem dva hipsterja, ki delata gužvo in potem njun odziv čutim kot rahel piš vetriča.

    saj se da linke kakšnih približkov lepit in omenjat bande, ampak tega vzdušja ni, zato se išče preference v drugih smereh, trenutno je najbolj posluha vredna kakšna eksperimentalna elektronika, čeprav me tudi xx niso navdušili, dasiravno so na nivoju.

    kocine pa recimo dvignejo heartless bastards, ki sem jih že predstavil, logično pa so bili deležni ignorance s strani medijev in poslušalcev:

    http://www.youtube.com/watch?v=71mt0FcgGI8

  13. Nidurun_Stoka, dne 20.05.2011 17:03

    čeprav bi tudi oni lahko delali na live nastopu.

  14. Nidurun_Stoka, dne 21.05.2011 00:30

    aja, pa tole o butastih rokoljubcih ni letelo na anubisa. hehehe.

  15. Simona Rebolj, dne 24.05.2011 15:28
    Simona Rebolj

    Heartless bastards so zelo verjetno deležni ignorance medijev, ker se požvižgajo na medijski hajp. Jasno dajo vedet, da furajo imidž skupine, ki se jim jebe za imidž. Zato je spet pograšano to, na kar sem opozorila v zadnjem komentarju s primerom, ki sem ga linkala.

    Treba je razumet, da vsi najbolj visoko zapisani rokenrol bendi niso bili ignorantni do pojma prezence, osebne karizme in imidža, ampak ravno obratno. Tudi Jim Morrison je delal na tem, kaj šele Hendrix, Rollingi, pankerji itak in vsi, vsi … Heartless bastards bi pa radi dosegli pozornost medijev z glasbo in imidžem nekoga, ki se je ves utrujen v trenerki privlekel do mikrofona po peki palačink? Ni ravno zanimivo, a ne.

    Underground poza je zavajajoča, ker nikoli obstajala ni v smislu od medijev podprtega življenja.

  16. Nidurun_Stoka, dne 24.05.2011 15:57

    aha! odlična opazka. zdaj, ko si napisala, se moram strinjat. pravzaprav si ubesedila nekaj, kar se je motalo po mojih možganih, samo ni prišlo do izraza. hehehe. destruktivno, skratka.

  17. Simona Rebolj, dne 24.05.2011 21:49
    Simona Rebolj

    HB sem pred časom izsledila in so me prav razjezili. Muzika ima odličen potencial, Ericin vokal (saj je Erica?) prva liga, ampak tudi skozi muziko se čuti pomanjkanje prezence, tiste sproščene nedisciplinirane strasti. Njihovi nastopi so disciplinirana katastrofa. Bobnar in kitarist izpadeta na odru tako, kot da sta vprašana pred tablo in skušata fasat petico, ona pa kot preobremenjena mama, ki se neznosno matra, da bi zadostila vsemu, kar smrkavca ne zmoreta in ji seveda zmanjka energije za nadgradnjo. Kako se to odraža pri poslušanju brez vpeljave pogleda? Kot vedno v takih primerih. Po nekaj komadih zabrundaš, da je vsak komad isti šit, čeprav je izsran kaviar. Ni ekscesov, ni sproščenega flova. Sedi 5 in adijo ali ko te jebe po domače. Škoda.

  18. Nidurun_stoka, dne 25.05.2011 17:43

    ma ja, to je ta značilni, simptomatični, žalostni “indie” pristop k ustvarjanju, ki se je iz nekega razloga razpasel po glasbeni sceni, tudi med samo subkulturno mladino v zadnjih letih. včeraj sem bil na swansih in je tudi to umanjkalo, čeprav so stari mački v formi. ampak oni me kot prodajalci flowa itak nikoli niso prepričali in niso imeli s čim. hb so mi všeč iz tega vidika, da delajo glasbo, ki vendarle ima sama po sebi nekaj prvinskosti in ekscesnosti – čeprav ne bi preživel več kot 10 minut v družbi članov banda. so pa glede teh zadev standardni znatno znižani in se kot poslušalec hitreje zadovoljim. rokenrol je pač zaenkrat mrtev. indie rock je sicer v nekem smislu zelo senzibilen žanr, ampak na tak način, da umanjka agresivnosti, živosti in fleksibilnosti, karakteristik, ki so vedno potrebne za refleksijo. skratka, lahko smo romantiki eno leto ali dve, ampak takšne stvari se brez omenjenega zagona hitro izčrpajo. mislim, da je glasbena scena v sami krizi pomanjkanja idej – ne glede na to, če so dobre, slabe ali srednje. še pred kratkim toliko straight, opinion-makerski in sceno ustvarjajoči pitchfork media izgublja na svoji veljavi. na žalost. opažam, da celo metal izgublja svojo surovo mesno maso. produkcija jih kastrira, pritiski okolice, vsesplošna klima – in seveda sami sebe. mogoče je pa to priložnost, da pogumni, brezkompromisni fantje & dekleta zavzamejo svoje pozicije.jaz vidim svojo generacijo, ne nujno vezano na starost, v nekem krču. nekaj bi nas moralo preprosto pošteno prerukat, da bi začeli okrivati te vrste erotiko v sebi. in začeli preprosto živeti. namreč hudo je, če mi je približno vseeno, če grem žurat s povprečno šminkersko študentarijo ali z intelektualci znotraj generacije. oz. grem včasih raje s povprečno šminkersko študentarijo, ker se najde kakšen neobremenjen, prvinski biser. včasih in za neke ljudi je klima povprečnosti pač manj smrtonosna. jebiga.

  19. Nidurun_stoka, dne 25.05.2011 17:48

    mogoče še ta opazka – v zadnjih letih se je verjetno pojavilo več zanimivih bandov kot kdajkoli prej in manj vrhunskih, nadbandov, kot kdajkoli. seveda se producira kul zadeve v raznih eksperimentalnih vodah, elektronika kar cveti, samo ti okvirji sami po sebi ne nudijo tistega poligona, ki je potreben za ono, kar so imeli v 60., 70. itn.

Ime(obvezno)

e-pošta(obvezno)

Spletna stran

Govori odkrito

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !

  • Arhiv