Na svetu obstaja 35 Bristolov, v glasbenem smislu pa je pomemben samo tisti, ki ga najdemo na jugozahodu Anglije. Njegova obmorska lega in s tem povezana odprtost za razne vplive, bogata kulturna zgodovina in sobivanje različnih etničnih skupin, je le nekaj elementov, ki so tekom stoletij izoblikovali bogato regijsko ustvarjanje, v devetdesetih letih prejšnjega stoletja pa je ta ustvarjalnost prišla na prve strani glasbenih časopisov. Imena kot so Massive Attack, Portishead in Tricky so polnili strani, Bristol pa je za nekaj let postal najbolj kul in hip mesto na svetu.

Bristol velja za rojstni kraj t.i. trip-hopa, glasbene zvrsti, ki črpa iz hip-hopa, elektronske glasbe, duba, reaggeja, soula, acid jazza in še iz marsičesa drugega. Odlikuje ga neprijetno in mračno vzdušje, ki ga narekujejo počasni ritmi ter zasanjano petje/govorjenje.

Eden izmed glasbenikov, ki je bil zraven od samega začetka je Adrian Nicholas Matthews Thaws, bolj znan kot Tricky. Svojo pot je začel v ustvarjalni skupini The Wild Bunch, ki se je kasneje razvila v Massive Attack. Pod vzdevkom Tricky Kid ga lahko slišimo na skupininem prvencu Blue Lines (1991) in na drugem albumu Protection (1994). Na začetku devetdesetih je spoznal pevko Martino Topley-Bird, s katero se je zbližal tako glasbeno kot tudi osebno. Z njo je posnel svoj prvenec Maxinquaye, album, ki  je bil leta 1995 nominiran za prestižno nagrado mercury in velja za enega izmed najpomembnejših albumov devetdesetih. Na njem smo Trickyja spoznali kot pronicljivega glasbenika z občutkom za ustvarjanje zadetega in neprijetnega vzdušja, kot nekoga, čigar korenine segajo v hip-hop glasbo (zato tudi priredba pesmi Black steel skupine Public Enemy). Album poganja zanimiva dialektika med temo in svetlobo, med Trickyjevim temačnim in hrapavim glasom ter eteričnim in »angelskim« glasom Martine. Pesmi Overcome, Hell is round the corner, Pumpkin in že omenjeni Black steel so potrkale na vrata glasbenih lestvic, Tricky pa je čez noč postal eden izmed protagonistov trip-hopa. Tricky samega sebe ni nikoli dojemal kot triphoperja, še več, izraz je striktno odklanjal ter z omenjeno zvrstjo ni želel imeti čisto nič. Začel se je redno pojavljati v glasbenih revijah in postajati znan kot samosvoja, nepredvidljiva in tudi konfliktna osebnost (v pesmih kot so npr. Tricky kid, For real in Divine comedy je izrazil svojo jezo in nestrinjanje z mehanizmi glasbene industrije in delom glasbenih novinarjev).

Po odlično sprejetem prvencu so vsi čakali na njegovo naslednjo potezo. Glasbeni svet je čakal na ponovitev uspešne formule, a se je uštel. Da se Tricky ne bo držal pričakovanj, ki jih drugi gojijo do njega, je pokazal že s projektom Nearly God (1996), s katerim je glasbena dognanja s prvenca še razširil. Z gosti kot sta Neneh Cherry in Björk je ustvaril težko dostopen glasbeni svet, ki je bil dober napovedovalec za naslednja dva albuma: Pre-millenium tensions (1996) in Angels with dirty faces (1998). Z omenjenima albumoma se je Tricky umaknil v svoj poseben svet težkih duševnih obsesij, moreče apokalipse in neskončno globokih prepadov. Glasba je postala surova, bolj primarna in težje dostopna. Trickyjev šepetajoč glas je pridobil še nekaj dodatnih temnih odtenkov in hrapavost, ki je zvenela kot tožba astmatičnega bolnika. Oba albuma sta bila komercialno neuspešna, hrbet so jima obrnili tudi najbolj zvesti feni.

Leta 1999 izide Juxtapose, Trickyjev peti album, na katerem se je spogledoval s hip-hopom (na albumu sta sodelovala tudi Dj Muggs, član skupine Cypress Hill, in Grease, producent reperja DMX), na splošno pa je šlo za odtenek svetlejši izdelek. S pesmijo For real je Tricky celo našel pot nazaj na radije in MTV. Juxtapose je bil na nek način prelomen album. Konec prejšnjega stoletja se je Tricky razšel s svojo dolgoletno spremljevalko in glasbeno sodelavko Martino Topley-Bird, se začel »bockati« z glasbeno založbo (rezultat tega je neposredna in z jezo obarvana pesem Divine comedy) in za dobro desetletje izginil z glasbenega radarja.

To seveda ne pomeni, da sta njegova naslednja dva albuma, torej Blowback (2001) in Vulnerable (2003) bila slaba –  nikakor ne! – to bolj pomeni to, da Tricky za glasbeni svet enostavno ni bil več tako zanimiv kot nekoč. Oba albuma v času izida nista pritegnila veliko pozornosti – škoda, saj Trickyju razvoja in iskanja novih poti izražanja nikakor ne moremo oporekati. Pesmi so postale še bolj dostopne, nekatere tudi zrele za mainstream. V svojo glasbo je vključil več kitar in hitrejših, skoraj že plesnih ritmov ter sodeloval z nekaterimi zanimivimi gosti (npr. Cyndi Lauper, Red Hot Chilli Peppers in Ed Kowalczyk). Oba albuma vsebujeta nekaj Trickyjevih najbolj spregledanih pesmi (npr. A song for Yukiko in Car crash). Sledila je 5-letna tišina, nato je z albumom Knowle West Boy (2008) spet požel pozornost, a na njem nismo slišali nič glasbeno prelomnega. Tricky je kvečjemu nadaljeval z idejami, ki jih je predstavil že na prejšnjem albumu.

Mixed Race je Trickyjev deveti album in obenem njegov najkrajši doslej – dolg je pičlih 29-minut. Sam pravi, da gre za njegov najbolj gangsta album, a ne v smislu duvanja in bad boy kurčenja, ampak v smislu »resničnosti«, posredovanja lastnih izkušenj, saj kot sam pravi: »I’ve been around«. Mixed Race je čvrst, ja, urban album s temno sredico, le-ta pa tokrat izhaja bolj iz osebnoizpovednih besedil, kot pa iz zvočne spremljave. Early Bird je počasna jazzy zadeva, ki govori o Trickyjevem odraščanju, v Ghetto Stars na nebleščeč način spregovori o revščini in kriminalu, o »gangsterjih«, ki so vse drugo kot heroji in »kul«, s Kingston Logic in Time to Dance pa se približa plesišču. S pesmijo Hakim pogleda na eksotično stran glasbe, Come to me pa je skoraj že perverzno sproščena in zasvingana laganica.

YouTube slika preogleda

10 pesmi, 10 zgodb, zavitih v prepoznaven in žlahten dim zelenice. Album ne prinaša nič pretresljivo novega, Tricky ostaja na že znanem področju osebnoizpovednih besedil ter spremljave, ki se giblje od zabluženega do bolj divjega, ja, tokrat celo plesnega. Pogrešamo kvečjemu prodornost in ogenj njegovih zgodnjih del, a ti dve lastnosti je Tricky zadnja leta zamenjal za suverenost in zaokroženo ustvarjanje, ki pristoji glasbenikom v »srednji fazi ustvarjanja«. Z Mixed Race Tricky nadaljuje svojo pot, pot glasbenega posebneža in čudaka, ki jih dandanes krvavo primanjkuje.

YouTube slika preogleda
  • Share/Bookmark

Komentarji



Ime(obvezno)

e-pošta(obvezno)

Spletna stran

Govori odkrito

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !

  • Arhiv