Angleški skladatelj filmske glasbe David Arnold je bil pred letom 1997 znan predvsem kot avtor glasbe za filma Stargate in Independence Day ter po sodelovanju s pevko Björk pri njenem hitu Play Dead. Že od malih nog pa je bil velik fen Bondovih filmov in Johna Barryja (skladatelja, ki je napisal prepoznavno Bondovo temo in “ozvočil” 11 Bondovih filmov), a si verjetno ni nikoli mislil – sigurno pa zelo želel – da bo tudi sam kdaj del Bondove mitologije.

Leto 1997 je bilo v tem pogledu odločilno, takrat je namreč izdal kompilacijo Shaken and Stirred: The David Arnold James Bond Project. Na njej je zbral takrat aktualna, kot tudi že uveljavljena glasbena imena, z enim samim ciljem: posodobiti Bondove glasbene teme. Bondove teme so seveda globoko vtisnjene v našo glasbeno zavest. Skupaj s tisto state of the art špico so predstavljale dramatičen in bombastičen uvod v novo Bondovo dogodivščino. Shirley Bassey, Tom Jones, Nancy Sinatra, Paul McCartney, Gladys Knight in Duran Duran je le nekaj glasbenikov, ki so se podpisali pod nepozabne glasbene teme in tako tudi sami postali “nepozabni”, del mitologije.

Shaken and Stirred se bere kot who-is-who glasbene scene devetdesetih, na splošno pa lahko rečemo, da so sodelujoči zvesto sledili originalom. Ta zvestoba je verjetno bolj posledica Arnoldovega (straho)spoštovanja in ljubezni do originalov, kot pa neizvirnosti in pomanjkanja poguma sodelujočih, a vseeno obstajajo izjeme, imena, ki so priredbam dale svoj pečat.

Med najbolj zveste priredbe lahko štejemo Nobody does it better (takrat še dokaj neznane) Aimee Mann, Moonraker Share Nelson (članice skupine Massive Attack, ki je zapela “klasik” Unfinished Sympathy), Thunderball Martina Frya (pevca skupine ABC, ki se trudi parirati originalu Toma Jonesa) in From Russia with love Natache Atlas (pevke skupine Transglobal Underground, ki je pesmi dodala nekaj eksotike). Našteti avtorji se niso preveč oddaljili od originalov, a dobro povzemajo vzdušje, čustva izvirnikov, še najbolj pa je pri teh pesmih posodobljena “podlaga”, no spremljava.

V skupino “zvestih” lahko uvrstimo še dve priredbi, ki sta jo prispevali že takrat ustaljeni glasbeni imeni, Chrissie Hynde (pevka skupine The Pretenders) in Iggy Pop. Prva se je lotila Live and let die, ki jo je v originalu odpel Paul McCartney. Ohranila je ležernost McCartneya, vmesni “simfonični drnec” pa dopolnila še z zvoki kitare. Iggy Pop se je lotil romantične We have all the time in the world in jo prijetno zabrundal, tako kot pred njim v izvirniku Louis Armstrong, in pokazal, da v njem tiči tudi čistokrvni crooner.

Sledi skupina bolj “pogumnih” izvajalcev, ki se sicer tudi niso ne vem kako oddaljili od izvirnikov, a so jim vtisnili nek bolj izrazit pečat. Angleški pevec David McAlmont je naredil priredbo pesmi Diamonds are forever, ki jo je v originalu odpela Shirley Bassey. McAlmont niti ne poskuša parirati doneči Basseyevi, ampak pesem prilagodi svojemu visokemu “ženskemu” glasu. Njegova priredba ohranja dramo izvirnika, ampak dramo, ki se počasi že prevesa v histerijo. Je kot diva pred živčnim zlomom, ki se ne more več dolgo tolažiti z “diamanti, ki so najboljši prijatelji”.

YouTube slika preogleda

Jarvis Cocker, sicer pevec skupine Pulp, je naredil priredbo pesmi All time high, ki se je pojavila v filmu Octopussy. Zanimivo, gre za edino temo, v kateri se ne pojavi naslov filma, torej Octopussy. Cocker je s svojo priredbo odkril nezavedno Bondovih tem in pokazal, da se za bombastom in dramo skriva dober odmerek kiča in schmaltza. Potenciral je igro godal, s svojo skorajda že šepetajočo interpretacijo pa pesmi dodal še nekakšno napol erotično komponento s ščepcem ironične distance. Erotiko, kič in ironijo je verjetno potegnil iz svoje matične skupine.

YouTube slika preogleda

Sledijo tri priredbe elektronskih izvajalcev, ki obenem služijo za prikaz stanja takratnega “elektronskega mainstreama“. V drugi polovici devetdesetih sta bili bomba predvsem dve struji: drum & bass in big beat. Starosta drum & bass scene LTJ Bukem si vzame čas, svojo različico Bondovo teme (ja, tiste, ki  se pojavi čisto čisto na začetku) gradi počasi. Počasi dodaja elemente, tople sintijevske tokove, lomljene ritme, nizke base in le tu pa tam v eter spusti prepoznavno temo. Subtilna, z občutkom narejena priredba in pravo nasprotje pompoznemu Mobyjevemu poskusu.

YouTube slika preogleda

Na big beat sceni sta v drugi polovici devetdesetih vladali predvsem skupini The Prodigy in The Chemical Brothers, na zbirki Shaken and Stirred pa sta se predstavila projekta Leftfield in Propellerheads. Skupina Leftfield je že pred kompilacijo imela za sabo zelo čislan album Leftism (1995), za potrebe Arnoldovega projekta pa se je lotila “vesoljskega marša”, ene izmed najbolj markantnih Bondovih glasbenih tem. Temo so podkrepili s trdimi beati ter si – podobno kot LTJ Bukem – vzeli veliko časa za izvedbo.

YouTube slika preogleda

Verjetno najbolj ambiciozno priredbo kompilacije pa je naredila big beat skupina Propellerheads. Iz Barryjeve teme za film V službi njenega veličanstva je nastala počasi razvijajoča se 9-minutna epopeja, ki z nenehnim vračanjem na prepoznavno temo in z vmesnim, “simfoničnim” delom, stopa na “majestetska” obeležja, ki jih je odkril že Barryjev original. Propellerheads so nato leto kasneje, torej leta 1998, izdali prvenec Decksandrumsandrockandroll na katerem je gostovala tudi Shirley Bassey. Skupaj so posneli TA klasik.

YouTube slika preogleda

Pri projektu je sodelovala tudi islandska pevka Björk, odpela pesem You only live twice (verjetno eno izmed najlepših Bondovih tem), a je nato bila proti, da se jo uvrsti na kompilacijo. Zakaj? Zato: ” I learned the hard way that you should never cover your favorite tunes because they are good already. Cover bad tunes and make them good”. Ok.

YouTube slika preogleda

Že ob izidu kompilacije Shaken and Stirred se je govorilo o drugem delu, ki bi pokril Bondove teme iz osemdesetih in devetdesetih let. Omenjalo se je že tudi nekaj imen, ki bodo sodelovala (npr. Skunk Anansie in Portishead), a do uresničitve (še) ni prišlo.

Kako je torej kompilacija Shaken and Stirred vplivala na nadaljnjo kariero Davida Arnolda?

John Barry je bil nad njegovim poklonom ganjen in počaščen ter predlagal Barbari Broccoli, producentki Bondovih filmov od Goldeneyea naprej (to mesto je prevzela od svojega očeta Alberta R. Broccolija), da ga vzame za avtorja glasbe naslednje bondiade Tomorrow never dies (1997). Davida Arnolda so tako sprejeli v Bondov svet, bil pa je tudi eden izmed ključnih likov pri posodobitvi franšize konec devetdesetih let. “Ozvočil”, no “oglasbil” je še preostale Bondove filme (The world is not enough, Die another day, Casino Royale in Quantum of solace), pomagal pa je tudi pri nastanku glavnih glasbenih tem za filma The world is not enough, ki jo je odpela skupina Garbage in Casino Royal, ki jo je odpel Chris Cornell.

Hvala David, pa še na mnoga leta!

  • Share/Bookmark

Komentarji



Ime(obvezno)

e-pošta(obvezno)

Spletna stran

Govori odkrito

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !

  • Arhiv