Na Amer sem prvič naletel konec leta 2009. Plakat in kratek teaser sta bila dovolj, da so se mi zatresle roke in orosile oči. Od sreče, seveda. To je to, sem si rekel, režiserja Hélène Cattet in Bruno Forzani sta gledala enake filme kot jaz: Argenta, Martina, Bavo in Fulcija. Od fenov, za fene.

Film že dobro leto kroži po festivalih širom sveta, ustavil pa se je tudi na letošnjem ljubljanskem Liffu. Obisk je bil obvezen, moje navdušenje po ogledu pa ogromno. Že dolgo ne pomnim filma, ki bi imel čisto vse, kar mi je všeč pri sedmi umetnosti.

Amer je poklon, izraz ljubezni do specifičnega filmskega žanra, do italijanskega gialla, ki je bil popularen konec šestdesetih in v prvi polovici sedemdesetih. Giallo je črpal iz klasičnih whodunit kriminalnik Agathe Christie in Raymonda Chandlerja ter mojstra suspenza in zagonetnosti, Hitchcocka; italijanski režiserji pa so kmalu našli svoj jezik: stilizirano in prepoznavno celoto s psihadeličnimi trenutki, odkritim prikazom nasilja ter erotike in čudovito glasbo mojstrov kot sta Morricone in Nicolai. Obstaja pa tudi druga stran giallo filmov, tista, kjer se gledalec muza ob lesenih in preteranih igralskih kreacijah, slabi sinhronizaciji v angleščino ter mestoma (nenamernih) komičnih trenutkih. Kultni žanr, v katerem se ponavadi išče skrivnostnega morilca, ki orokavičen s črno rokavico mori lepa dekleta. Giallo filmi so bili na začetku še kar dobro scenaristično opremljeni. Ustvarjalci so se potrudili, naredili zgodbo karseda zapleteno in za motive svojih morilcev ponavadi našli dobro utemeljene psihološke vzroke (travme, zlorabe). V drugi polovici sedemdesetih let pa so giallo filmi postajali čedalje bolj cheap in preprosti: zgodbe je bilo čedalje manj, v ospredje pa sta stopila ekscesno nasilje in gola koža. V tem oziru jih lahko štejemo za predhodnike slasherjev.

Torej: skrivnostni morilec, stilizirana celota, sestavljena iz avdio-vizualnih eskperimentalnih in psihadeličnih elementov ter odkrit prikaz nasilja ter erotike je svet, ki je služil za podlago tudi filmu Amer. Sicer pa, esenco giallo filma povzema že plakat: razgaljeno žensko telo in mračna grožnja v obliki rokavice – eros in tanatos.

Amer je film o Ani, ženski, ki jo spremljamo v treh obdobjih življenja: v otroštvu, najstništvu in odraslosti. Film je razdeljen na tri dele, osrednja tema pa je psihoseksulani razvoj protagonistke, razvoj njene senzualnosti. Ani sledimo skozi številne situacije, ki so oblikovale njeno življenje: soočenje s smrtjo, zasačenje staršev pri spolnem odnosu (otroštvo), prebujanje seksualnosti in tekmovalnost z materjo (najstništvo), soočanje s strahovi in demoni preteklosti (odraslost). Kdor pričakuje koherentno zgodbo in zlahka sledljiv potek, je na napačnem naslovu. Amer je – kot ga je sama režiserka opredeilla – trip, jaz pa bi dodal še – vizualni trip, z očitnimi artističnimi pretenzijami in eksperimetalnimi prijemi. Film ni za vsakogar, kar se je videlo tudi na projekciji na ljubljanskem festivalu; množica gledalcev se je z minute v minuto redčila, proti koncu pa so iz vrst gledalcev odmevali le še posamezni histerični napadi smeha, ki so izražali negotovost in »nerazumevanje«. Še hujša so poročila z drugih festivalov: gledalci so med filmom glasno komentirali, se norčevali iz filma ter množično zapuščali projekcije. Zakaj? Amer je tisti tip filma ob katerem bodo najbolj uživali ravno ljubitelji giallo žanra, saj bodo »štekali« vse reference in prijeme, absurdne obrate in »nelogičnosti«. Referenc je namreč ogromno: npr. hiša v kateri odrašča Ana s svojo gotsko mračnostjo spominja na hišo iz filma Deep Red; prav tako pa zasledimo še elemente iz filmov: Black Sunday (Mario Bava), Suspiria (Dario Argento), A Lizard in a Woman’s Skin (Lucio Fulci), The strange vice of Mrs. Vice (Sergio Martino) itd. S takšno pozicijo se sicer film zapira v ezoteriko in si manjša krog gledalcev, a po drugi strani gre za poskus obuditve žanra, ki že v osnovi ni za vsakogar. Samo mimogrede: novi giallo projekt obeh režiserjev je že načrtovan, tokrat se bosta osredotočila bolj na zgodbo, na »detektivsko plat«.

Omeniti moram še podobo filma in izjemen občutek režiserjev za podrobnosti. Vizualna podoba je nekaj posebnega. Ustvarjalca sta se zgledovala po »originalih«: igranje s svetlobo in uporaba raznih filtrov, zaradi katerih so nekateri prizori v »otroštvu« rdeči, modri ali zeleni, so »sposojeni« iz Argentove Suspirie. Občutek mi celo govori, da je nekaj prizorov in kotov snemanja v celoti prevzetih od vzornikov. V filmu se pojavi tudi veliko close upov obrazov, očesnih zenic, v katerih se zrcalijo razna čustva: strah, presenečenje, jeza – še en prijem, ki ga srečamo pri veliko klasikih žanra.

Na koncu pa se moram še ustaviti pri glasbi. Ustvarjalca sta v film vključila nekaj klasikov: npr. čudoviti Morriconejev Un uomo si è dimesso, ki je bil uporabljen v filmu The Black Belly of the Tarantula in Ciprianijeve La polizia chiede aiuto, La polizia ha le mani legate in La polizia sta a guardare. Ravno glasba, v povezavi s sliko, daje filmu tisto neverjetno avtentičnost, občutek, da je film nastal enkrat v sedemdesetih, in ne pred nekaj leti.

Amer je filmski dogodek, poklon, state of the art giallo, ki vizualno in zvokovno sledi “originalom” iz sedemdesetih, a obenem vsebuje dovolj avtorske avtentičnosti. Še najbolj »počasna« je prva tretjina filma, nato pa smo priča čudovitim prizorom, izjemnemu občutku za podrobnosti (valovanje krila v vetru, napenjanje obleke …) in sklepni tretjini, na koncu katere bo vsak giallo fen le še zaploskal in z nasmeškom na obrazu naročil DVD – ki mimogrede, izide že čez dobra dva meseca (konec januarja 2011).

YouTube slika preogleda
  • Share/Bookmark

Komentarji



2 komentarjev

  1. Nidurun, dne 30.11.2010 04:18

    omamno. ko pride ven kakšna piratska verzija, bi te prosil, da me obvestiš, če boš našel.

    “proti koncu pa so iz vrst gledalcev odmevali le še posamezni histerični napadi smeha, ki so izražali negotovost in »nerazumevanje« ”

    zadnjič sem se spravil v zadnji vrsti sedičim “jebat mater” zaradi omenjenih histeričnih napadov. po koncu predstave je ena od histeričnih smejalk angleškega gosta histerično prepričevala, da bi se zaradi “feel offended” moral zamisliti sam nad sabo, kar morda niti ni bila slaba ideja. rekla je, da je vzrok za “jebo” v družbi to, da vsi obtožujejo drugega, da so “did” nekaj. se strinjam. zakaj me torej obtožuje in se ne zamisli nad sabo? no, morda se je do zdaj že.

  2. Night Train Murders in The House on the Edge of the Park : Alles wird Muzak. Alle werden gleich., dne 3.02.2011 20:28

    [...] Zvočni zapisi so iz filma Amer, katerega DVD je že na poti. Stelvio Cipriani in Ennio Morricone. [...]

Ime(obvezno)

e-pošta(obvezno)

Spletna stran

Govori odkrito

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !

  • Arhiv