Po nekajmesečnem premoru nadaljujem z brskanjem po albumih prejšnjega desetletja.

Tujiko Noriko – Make me Hard (2002)

Tujiko na svojem drugem albumu vse glasbene elemente upogiba v svojo korist, pa naj gre za zgoščene teksture ali počasne efekte. Vse je podrejeno viziji eksperimentalnega skladanja, v katerem igra poglavitno vlogo Tujiko oziroma njen nežen glas. Včasih je kristalno čist, spet drugič do neprepoznavnosti spremenjen in potopljen v morje efektov. Album poganja dinamično ravnovesje med glasom in spremljavo, napetost med likom in ozadjem ter dialektika čistih pop melodij in eksperimentalnih prijemov. Eksistencialno in idiosinkratično.

YouTube slika preogleda

Nobukazu Takemura – Hoshi No Koe (2001)

Po Takemurinem subtilnem prvencu Scope je bil čas za bolj oprijemljiv glasbeni izdelek. Hoshi No Koe je lažje poslušljiv in bolj dostopen album. Nobukazu na njem razprostira tople teksture ter mehke beate, izrazi pa tudi svoj čut za nagajive otroške melodije. Iz svoje kože pa vseeno ne more. Drugo polovico albuma namreč zapolnjujejo bolj abstraktni in hrupni zapisi, ki še enkrat potrdijo čudaštvo tega edinstvenega producenta. Barvito in spomladansko sproščeno.

YouTube slika preogleda

Različni izvajalci – Clicks & Cuts (2000)

Matrica za vse izvajalce t.i. novega elektronskega minimalizma, ki se je pojavil na začetku prejšnjega desetletja. Izvajalci na kompilaciji vlečejo teksture, jih prepogibajo in režejo, z mikro koščki ohranjajo stik z melodičnim in se mestoma tudi srečajo s subtilno plesnim.

YouTube slika preogleda

Različni izvajalci – Electric Ladyland: The Clickhop version 1.0 (2001)

Glasbena revolucija, drugič. Po vzpostavitvi doktrine minimalizma ter subtilnih premikov je bil čas za korak naprej, za spojitev s hip-hop ritmi – elektronika se je začela lomiti, klecati in spotikati.

YouTube slika preogleda

Autechre – Confield (2001)

Confield je nekakšen mejnik v diskografiji angleških Autechre. Pred njim smo v duetovih delih še lahko slišali tople zvočne plasti in oprijemljive tokove, ki so njuno mehansko glasbo utirjali in strukturirali. Na Confieldu pa se je zgodil rez; struktura je razpadla, premice pa dale mesto zvočnim krivuljam, ki se zvijajo po zagonetnih algoritmih. Ostali so le še mikro koščki, ki dajejo občutek rdeče niti in reda. Kako zveni Confield? Tako, kot izgledajo Pollockove slike.

YouTube slika preogleda

Jamie Liddle – Muddlin’ Gear (2000)

Še preden je začel Jamie na svojih albumih preveč peti je izdal blaznost imenovano Muddlin’ Gear. Na njem seklja zmaličene ritme in efekte ter jih pošilja po sobanah hrapavega soula, zrnastega hrupa in minimalističnega bdenja. Muddlin’ Gear je ekstremen in kaotičen, poln akrobacij in nenadnih obratov, a vseskozi vznemirljiv in sapo jemajoč elektronski album.

YouTube slika preogleda

Third Eye Foundation – Little Lost Soul (2000)

Ne vem natančno zakaj, ampak kljub temu, da Matt Elliott alis Third Eye Foundation uporablja prepoznavne ritmične vzorce, ki se naslanjajo na drum & bass, njegovi albumi zvenijo drugače. Matta bolj kot nizanje semplov, zanima odnos med teksturami in ritmom, odnos med starinskimi simfoničnimi izseki, makro efekti ter srhljivo zavijajočimi glasovi, ki zvenijo kot da bi prišli iz dežele nemirnih duhov. Njegova glasba bolj kot na plesišča, cilja na skrita hrepenenja, podtalno melanholijo ter neizrekljivo žalost. Glasba Third Eye Foundation je polna toplote, nekakšne “človeškosti” in ima določen art appeal, ki jo dviguje nad vse trende in zvrsti.

YouTube slika preogleda
  • Share/Bookmark

Komentarji



5 komentarjev

  1. Nidurun, dne 31.05.2010 00:10

    opa, opa, hvala, hvala. bo pa glede na to, da še s prvima dvema letoma nisi opraivl, vse skupaj trajalo do leta 2019, heh. to ni kritika. grem na download.

  2. mgerencer, dne 31.05.2010 21:35

    Z downloada pa spet sem, da poročaš. Novi deli pa sledijo kmalu … hehe.

  3. Nidurun, dne 31.05.2010 21:45

    vidim, da je zastopanost na torrent trackarjih nična, hehe. soulseek me je tudi razočaral, ampak bom ponovno poskusil.

  4. Nidurun, dne 2.06.2010 14:47

    poslušal sem nabokazuja takemuro. moram reči, da tako oprijemljivie glasbe verjento še nisem slišal … dejansko je del poslušalca, njegovega telsesa, okolice … težko se izrazim. mislim, da druga, je tako psihadelična, da mi je postalo slabo. moj način poslušanja je tak, da poskušam glasbo nekako “utelesiti”, in to zahteva dostikrat precej napoira, pri takemureju me je glasba sama iskala. heh.

  5. Nidurun, dne 5.06.2010 19:29

    tudi tujiko mi je všeč. zopet vleče otroške melodijice kot prejšnji takemura, vendar z glasom. kako japonsko. popoldanska muzika za zgodnje-poletno melanholijo na senčni strani ulice ob začetku sončnega zahoda v veli sobici.

Ime(obvezno)

e-pošta(obvezno)

Spletna stran

Govori odkrito

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !

  • Arhiv