Julianna Barwick je moje prvo glasbeno ime leta 2010, čeprav njen EP Florine spada v lanskoletno glasbeno bero. Prišel je tiho, še tišje pa poniknil; odkrill sem ga šele pred dvema tednoma in ga priporočam za barvanje januarske monotonije.

V Juliannini glasbi je v ospredju glas – njen glas, če sem natančen, s katerim mlada američanka ravna zelo ljubeznivo. Nežno ga zlaga v plasti, pošilja skozi razne filtre in iz njega oblikuje oprijemljive glasovne gmote, ki zaživijo po svoje. Počasi se gibljejo, vrtijo, vmes potonejo, izginejo in se pred presenečenim poslušalcem spet pojavijo. Imajo svoje življenje, kratko, a intenzivno. Florine je sakralno obarvan, odmevajoč in daleč od profane realnosti. Sveta glasba, ob kateri vzdrhti tudi ateistično srce.

Julianna preizkuša razne glasbene možnosti; igra se s svojim glasom, preverja njegov zven in preko njega izraža svoje celotno bitje. Teme so čustvene, izpovedi brezbesedne. Florine je idiosinkratičen, ezoteričen – ambicioznost in volja do eksperimenta pa ga umeščata na “pravo” stran, torej bližje angelskemu valovanju Virginie Astley ter daleč od Enyine sladkorne pene.

Posebno.

http://www.vimeo.com/8688706
  • Share/Bookmark

Komentarji



Ime(obvezno)

e-pošta(obvezno)

Spletna stran

Govori odkrito

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !

  • Arhiv