Moje glasbeno leto 2009. Brez vrstnega reda. Prvi del.

Prefuse 73 – Everthing She Touched Turned Ampexian

29 komadov, 48 minut. Na Everthing She Touched Turned Ampexian je Scott Herren še enkrat pokazal, da mu – podobno kot na odličnem Extinguished: Outtakes – bolj ležijo kratki komadi. Minuta, dve na komad sta dovolj, da njegov patentiran glitch-hop po nekaj sušnih letih spet poka in živi.

Komadi: Punish, Get’em high, Fountains of Spring, Regato.

Roedelius – Jardin au Fou Fou

Jardin au Fou Fou je bil v času izida (1979) bolj ali manj spregledan. Zlati časi krautrocka so bili že zdavnaj mimo, vse oči pa so bile uperjene v industrijska skladišča iz katerih se je začel valiti brahialni nihilizem skupin kot sta DAF in Einstürzende Neubauten. Letos je Jardin au Fou Fou ponovno izšel in tako imamo priložnost, da tale čudoviti album končno spoznamo. Prav neverjetno je, da je Roedelius (sicer član dua Cluster) po eksperimentalnem prvencu Durch die Wüste izdal tako melodičen in poslušljiv album. Na njem se baročni sintiji stapljajo z okoljskimi zvoki in ambientalnimi prostranstvi. Roedelius dela čisto romantiko in mojstrsko povzema zlate čase krautrocka.

Komadi: Fou Fou, Cafe Central, Le Jardin, Übers Feld.

Beck – One Foot in the Grave

Še ena ponovna izdaja. Tik preden je Beck obnorel svet z Loserjem in presedlal na Geffen je izdal One Foot in the Grave, album, ki govori o apokalipsi in osebni dezorientiranosti v čedalje bolj norem svetu. Beck se proti bližajočemu koncu bori na svoj način: navihano in z veliko mero črnega humorja. Loteva se prerokb, intropektivno obračunava z življenjem in se nostalgično spominja boljših časov. Brez semplov, a z akustično kitaro nam da vedeti, da ni rešitve. Nova izdaja prinaša kar 16 novih pesmi in spoznanje, da gre za album, ki spada med sam vrh Beckove diskografije.

Komadi: He’s a Mighty good Leader, I get Lonesome, Hollow Log, I’ve seen the Land Beyond, Painted Eyelids.

Soap&Skin – Lovetune for Vacuum

Težko opišem tale album. Vem, da slišim žensko, ki ob spremljavi klavirja in elektronskega škrabljanja poje o življenju, o žalosti in usodi, a s temi besedami vseeno ne zajamem bistva. Bolj kot slišim, predvsem čutim trpkost in tragičnost, ki se odraža tudi na sivi naslovnici. Tokrat za poslušalca ni luči. Album za trenutke, ko ti gre slabo in si želiš, da bi ti šlo še slabše.

Komadi: Cynthia, Marche Funebre, DDMMYYYY, Brother of Sleep.

The Field – Yesterday and Today

Alex Willner alias The Field je naredil korak naprej od svojega dobrega, a vseeno malce pretirano čislanega prvenca From Here We go Sublime. Na novem albumu sta bolj v ospredju repeticija ter subtilni zvočni premiki, manj pa je izrazitih in oprijemljivih melodij. The Field si tokrat vzame čas, počasi ustvarja vzdušje ter napetost, kar rezultira v pravcatih zvočnih epopejah. Komadi mehko brcajo in so izjemno subtilno zagruvani. Willner tako ostaja eden izmed zanimivejših predstavnikov “minimalnega plesa”.

Komadi: I Have The Moon, You Have The Internet; Yesterday and Today; The More I do.

The XX -The XX

Tudi jaz letos nisem mogel mimo tega albuma. Zakaj? Zaradi privlačnega zvočnega redukcionizma in skupinine zmožnosti, da z malo sredstvi pove veliko. Kitara, elektronski beat in zadržano petje je dovolj, da skupinine introvertirane izpovedi zacvetijo v vsej svoji lepoti. Hype, ki se mu rade volje pridružim.

Komadi: Intro, Islands, Heart skipped a beat, Basic Space.

Ritornell – Golden Solitude

Eksperiment s ciljem. Avstrijski Ritornell prepletajo jazzy muziciranje in elektronske teksture s fascinantnimi in raznolikimi rezultati. Minimalistično, abstraktno in kljub izrazitim ambicijam nenaporno za poslušanje.

Komadi: Golden Solitude Pt.1, A Fancy Friendship (Richard’s Rework), Naked, Nina.

Eric Copeland – Alien in a Garbage Dump

Eric Copeland (član čudakov Black Dice) je mojster bizarnega. Njegov novi album je fantastično potovanje po onostranstvih glasbenega izražanja. A je to sploh še glasba, ali le zbirka retardiranih vokalnih manipulacij, latino oslarij, garažne tropicalie ter do obisti zadetih ritmov? Eno je jasno, že dolgo nisem slišal takšne norišnice. Za posebne trenutke (in trpežne poslušalce).

Komadi: Alien in Garbage Dump, Osni, Everybody’s Libido, Al Anon.

Air – Love 2

Francoza sta se po desetih letih vrnila na kraj zločina, k zvoku nostalgičnega prvenca Moon Safari, a sta tokrat izrazito prestopila mejo med poklonom in kičem. Album preveva duh lahkotnega muzaka, ki preizkuša poslušalca, a mu v zameno nudi nekaj najlepših in otroško razigranih komadov, kar sta jih Godin in Dunckel do zdaj ustvarila. Verjetno najboljši duetov album po prvencu.

Komadi: Tropical Disease, Heaven’s LIght, Sing, sang, sung, You can tell it to everybody.

BLK JKS – After Robots

Heh, tale južnoafriški bend pa letos ni imel sreče. BLK JKS enostavno niso dovolj hip ali indie, kar se coolnessa tiče, pa so nekje na nivoju Mars Volte. So enostavno samo glasbeniki, ki so naredili enega izmed najbolj ambicioznih albumov letošnjega leta. 9 komadov, 46 minut – a idej vsaj za dvakrat daljši album. Skupina na njem združuje afrobeat in psihadelijo, dub, ambientalne izlete ter ska, za vsakim vogalom pa na poslušalca prežijo potentni prog zastavki, ki potegnejo album v območje vznesenega in cinematoskopskega. After Robots je velikopotezen album, ki od idej kar poka po šivih. Je izdelek hudo eklektičnega kolektiva, ki še ni rekel zadnje besede.

Komadi: Molalatladi, Lakeside, Taxidermy, Kwa Nqingetje.

  • Share/Bookmark

Komentarji



1 komentar

  1. Nazaj v glasbeno 2009 : Alles wird Muzak. Alle werden gleich., dne 1.04.2010 20:41

    [...] dveh lanskoletnih objavah (prvi del, drugi del) sem predstavil svoje glasbeno leto 2009, a se že med sestavljanjem zavedal, da seznam [...]

Ime(obvezno)

e-pošta(obvezno)

Spletna stran

Govori odkrito

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !

  • Arhiv