Moje glasbeno desetletje. Brez vrstnega reda, a z veliko lepimi spomini. Drugi del.

Fridge – Happiness (2000)

Blag impresionistični rock, poln profi muziciranja, ki ga žene pristna otroška radovednost in veselje nad ekperimentiranjem. Ksilofon, trombon, zvončki in razni okoljski zvoki tvorijo prijetno zvočno kuliso, ki poslušalca vabi, čudi in pomirja. Glasba, polna pomenljivih podrobnosti, ki jo verjetno še najboljše opišemo z besedo “lepa”.

Labradford – Fixed:Context (2000)

Počasen, zelo počasen atmosferičen glasbeni dogodek, ki iz maloštevilnih elementov (brenkanja na kitaro in brbotajočih efektov) potegne maksimum. Velik zvočni kino sestavljen iz občutkov poslavljanja in hrepenenja. Introspektivno!

Godspeed you black emperor! – Lift Yr. Skinny Fists like Antennas to Heaven! (2000)

4 komadi, 2 CDja, 87 minut! Tole, kar izgleda kot progrock najhujše vrste (Tales from Topographic oceans, anyone?), je v bistvu himnično vznesena glasba, ki premika gore. Navdahnjen, larger than life glasbeni monolit, ki zna na sivini med epskim postrockom in komorno klasično glasbo nežno božati, kot tudi wagnerijansko grmeti.

Do make say think – &yet&yet (2002)

Skrbno strukturiran rokerski dogodek, ki niha med ubranim tipanjem in suverenim razturom. Melodičnost, senzibilnost in sijajen občutek za dramo so tri lastnosti, ki krasijo dotični album, fascinira pa tudi neverjetna lahkotnost vsega, kot da je vse skupaj rezultat trenutnega navdiha, pač naravnega stanja skupine. Ko ropotajo, galopirajo z močjo tisočerih konjev, ko so mirni, zasanjano lebdijo. So nekakšna sobna verzija zgoraj omenjenih Godspeed you black emperor!

Fog – Fog (2002)

Do it your self! – v dnevni sobi z gramofonom, semplerjem ter kitaro! Rezultat je idiosinkratičen 50 minutni sprehod po zadnjih 50 letih glasbene zgodovine. Za projektom stoji Andrew Broder, ki preko svoje osebnosti kanalizira razburljivo mešanico hip-hop ritmov, abstraktne elektronike, divjega folka in v najboljši maniri Thoma Yorka jamrajoč kitarski rock. One man band, kakršnih krvavo primanjkuje!

Deltron 3030 – Deltron 3030 (3030)

Konceptualni hip-hop album z antiutopično noto. Deltron Zero se potika po represivnem futurističnem svetu, njegov cilj pa je osvojiti naslov Galactic Rhyme Federation Champion-a. Sodelujejo: množica reperjev in bizarnih obstranskih oseb (Sean Lennon), v srži projekta pa stojijo Dan the Automator, Damon Albarn in Kid Koala – trojica, iz  katere so se kasneje razvili komercialno bolj uspešni Gorillaz.

El-P – Fantastic Damage (2002)

Če zgornji Deltron opisuje stanje v antiutopiji, se EL-Pjev (ne, to niso Emerson, Lake & Palmer!) filmski prvenec odvija pred, mogoče pa tudi po njej. Kakorkoli že, pomembno je stanje tukaj in zdaj in le-to  je porušeno in uničeno, kot izgleda pa so začeli padati tudi zadnji civilizacijski standardi. Filozofija Alle gegen Alle in stoletja zadržani bes sta poglavitni silnici, zaradi katerih El-P in kolegi, ob spremljavi nazobčano-mehanskih beatov, kar bruhajo agresivna ter neposredna besedila, ki odražajo apokalipso in pobirajo drobce lastne podobe. Radikalno in brezkompromisno, eden izmed najboljših hip-hop albumov tega desetletja!

  • Share/Bookmark

Komentarji



4 komentarjev

  1. Nurudin, dne 24.05.2009 07:50

    Evo, začel sem poslušati po tvojem seznamu. Odvrtel se je Since I Left You od Avalanchev. Ker gre zame za čisto novo doživetje, težko kaj napišem. Zdrknil sem v neznano mi zvočno pokrajino in se lahkih nog in zresnjenega srca sprehodil po njej. Čisto na začetku se mi je zdela stvar nesmiselna, nakar me je zadeva sama posrkala vase. Idealno razmerje med modificiranim eklektičnim užitkom in kot čarovniškim rompompomom. Mistično. Pravljično. Tesnobno. Osvobojeno.

  2. mgerencer, dne 25.05.2009 18:20

    Super opis! Mi je všeč, ko se ljudje lotijo stvari resno:)

  3. Nurudin, dne 26.05.2009 14:14

    pa resno, nego. v bistvu sem glasbeni frik, le premalo informiran.

    poslušal sem v celoti še air – the virgin suicides. dobil sem ga v flac formatu. jeah.
    nekaj skladb za ples, nekaj za ležanje, album kot celota pa te prestavi v drugo dimenzijo, duhovi se začnejo poditi po tvoji (ali moji) glavi in na plano prilezejo okostnjaki iz omar. spet je bilo nekaj novega zame in takšen koncept elektronske glasbe tudi raztura.

    deltron sem začenjal in nisem dokonlal sam koncept me je prepričal, stvar je zelo introspektivna. plus izviren raperjev flow.
    nisem pa zasledil podatka, da ima damon albarn kaj s skupino. za rapanje se sicer moram natrenirati, da dobro razumem tekst. zdaj sem iz forme.

    el-p je poln sile. res dogaja, kaj čem drugega. sem pa razumel še manj teksta. in nisem do konca.

    tortoise in do may say think pa sta pač post-rock skupini. mi je precej všeč. oboje enako in po svoje. tudi nisem do konca. ou men.

    97% imaš. oh. pa nimaš zadržkov o presnemavanju cd-jev? všeč mi je občutek, da imam oprijemljivo stvar in z neokrnjenim zvokom.

  4. mgerencer, dne 28.05.2009 19:11

    Imam zadržke, a če je želja velika, denarnica prazna, internet pa izčrpan…

    Pri rapu ni treba biti preveč pozoren na besedila, glavno, da flow štima. O čem se repa, se lahko prebere še vedno kasneje.

Ime(obvezno)

e-pošta(obvezno)

Spletna stran

Govori odkrito

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !

  • Arhiv