“Sve je to analog”, je pripomnil eden izmed obiskovalcev petkovega koncerta in v bistvu  povzel le tisto, kar smo vedeli že nekaj tednov prej: Jarre je v Ljubljano pripeljal mitične inštrumente, s katerimi je pred približno 30 leti naredil svoj legendarni album Oxygene. Oder je bil tako poln starih sintijev in ostale nostalgične “krame”, Jarre pa je dobil v pomoč še tri dodatne pare rok, ki so mu pomagali pri izvajanju svoje elektronske mojstrovine.

A najprej je bila tema, nato pa smo zagledali vihrav korak še vedno zelo vitalnega moža, ki se je sprehodil skozi parter in se dal slaviti kot zvezdnik. Sledila je kratka predstavitev, v kateri smo izvedeli, da smo priča posebni seriji intimnih koncertov, ki se razlikujejo od njegovih outdoor spektaklov, prav tako smo izvedeli zakaj ravno mi, torej Slovenija. Jarre je povedal, da je na začetku svoje kariere ravno iz Slovenije dobil nekaj pomembnih spodbud, zato je bil dotični koncert njegova dolgoletna želja.

Vse je to v živo, so nam povedali v uvodu – torej brez vnaprej posnetega materiala. No, to lahko le verjamem na besedo, saj sem sedel na tribunah in nisem imel dobrega pregleda nad celotno situcijo. Za morebitne napake se  je Jarre publiki opravičil, sledilo je še ogrevanje inštrumentov, nato pa je šlo res.

Začelo se je seveda z Oxygene part I, z neoprejimljivi sloji toplih akordov, ki so burili domišljijo poslušalcev že pred tridesetimi leti, svojega učinka pa niso izgubili tudi do dandanes. Bolj dinamično je bilo pri znanem Part II, pri temi, ki je bila uporabljena že v neštetih reklamah in špicah. Part II je prinesel tudi bolj konkretne ritme, ki so pritegnili občinstvo, ob pojavu markantne melodije, pa navdušeno zaploskali. Pri Part III je prišel v igro še eden izmed legendarnih inštrumentov – teremin, na katerega je Jarre odigral divji solo. Part IV je seveda najbolj znan komad z albuma. Zapomnljiva melodija ter video s pingvini, sta le dva elementa tega komada, ki sta se za vedno vtisnila v kolektivno glasbeno zavest. Sledil je coming down, umirjanje vzdušja s Part V, a je kmalu spet postalo dinamično in bolj oprijemljivo. Proti koncu koncerta se je nad glasbenike spustilo ogromno ogledalo, ki nam je omogočilo, da smo gledali protagonistom pod prste in se lahko tako res prepričali, da je šlo vse “v živo”. Poslovilni Part VI je zaključil preigravanje Oxygena in občinstvo je z burnim ploskanjem pokazalo svoje navdušenje. Sledil je še furiozen zaključek, ki je spravil skoraj celotno publiko na noge.

Po prvem delu se je Jarre zahvalil in zapustil oder. Po bučnem ploskanju se je vrnil še enkrat nazaj, a šele ko se je vrnil tretjič, je zaigral zaključni komad.

Jarre je bil tekom koncerta nenehno aktiven. Smukal se je med svojimi inštrumenti, pritisnil kaj tukaj, sprožil kaj tam, tako, da je publika dobila kar dober vpogled v sam proces ustvarjanja. Celoten koncert je spremljala “trezna” razsvetljava, ki je barvala inštrumente ter Jarra. Od njega smo sicer vajeni bolj spektakularnega lightshowa, a je bilo z ozirom na namen in prostor vsega skupaj ravno dovolj. Jarre se je kar vneto držal originala, torej studijskega posnetka, a je določene pasaže raztegnil oziroma na določenih koncih malce zimproviziral. Videti je bilo, da so poslušalce še najbolj pritegnili bolj dinamični in z ritmom podkrepljeni komadi, medtem, ko so bili mestoma bolj “prosti” deli mogoče že preveč prosti za uho, vajeno na strukturo in melodijo.

Celoten dogodek je trajal približno 1 uro in 25 minut, a je od tega seveda treba odšeti uvod ter aplavz ob koncu prvega dela. Na koncu torej pridemo na malce več kot dobro uro koncertiranja. Premalo? Kakor vzameš. Če upoštevamo, da je bil prvoten namen koncerta ponovna predstavitev Oxygena, smo lahko zadovoljni, da nismo šli domov po 40 minutah. Po drugi strani pa bi verjetno Jarre s še nekaj odigranimi hiti boljše zaključil večer. Kakorkoli že, Jarre je povedal, da se bo mogoče drugo leto vrnil s kakšnim outdoor spektaklom, do takrat pa lahko zaključim, da arhaični sintiji še vedno naredijo vtis. Velik.

  • Share/Bookmark

Komentarji



2 komentarjev

  1. Jasna, dne 24.11.2008 14:25

    Downloudala sam Jarrev Live in your living room, ki ga je izdal ob tridesetletnici Oxygena. Sem ga že trikrat pregledala. Ni mi jasno kako je lahko prodal toliko primerkov albuma ( koliko že?) 13 milijonov? Meni se ne zdi nič posebnega, razen Oxygene 2 in 4. Takooo je nežen, Jarre in glasba. Pa saj vem, da on zmore marsikaj ampak odločil se je za takšno zvrst. Partitur je bilo ogromno in glasbeniki so kar obračali liste. Veliko dela. Meni se zdi, da bi iz se iz te opreme dalo izvlečti veliko več. V bistvu hočem povedati, da so mi bolj všeč Tangerine Dream. Bolj temačni in dramatični so. Ampak slišim, da oni hodijo v korak s časom, kar je seveda velika škoda torej z plastičnimi štenderčki naokoli. Glede opreme pa je Jarre facsinanten.

  2. mgerencer, dne 26.11.2008 07:46
    mgerencer

    Si predstavljam, da je bilo v sedemdesetih bolj kul če si poslušal Tangerine Dream kot pa Jarra.

    Je pa res, da je Jarre nastopaški in se res rad kaže. Pa še lep je (bil). Kar pomaga pri večini stvari.

    Moj foter ima doma prve štire LP-je od njega, pri Part 2 ga je pa vedno rad spremljal na svoji Yamahi. Kul!

Ime(obvezno)

e-pošta(obvezno)

Spletna stran

Govori odkrito

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !

  • Arhiv