Improvizacija festivala: Supersilent

2 bobnarja (en z dodatno nalogo, da igra še trobento) plus “računalničar” plus organist – znese eno uro čiste improvizacije. Norveški Supersilent so profiji, glasbeniki, ki dajejo svojim albumom naslove, kot so 5 ali 6, komadom pa npr. 5.3 oziroma 6.4. Resni ljudje torej, ki v ospredje postavljajo predvsem svojo glasbo, svojo vizijo, ki tava nekje med nordijskim ambientom in minimalizmom, vse skupaj pa poganja bazična free-jazz silnica, ki njihovo glasbeno tkanino osvobaja vseh primežov in utečenih poti. Tudi na koncertu se je njihova improvizacija iz nepovezanih in mestoma kakofoničnih delcev, čedalje bolj sestavljala v barvno celoto, kjer je večinoma prevladovala siva, tu pa tam pa ji je družbo delala še bela. Eden imed poglavitnih elementov nastopa je bila melanholična trobenta, ki je v najbolj zanimivih trenutkih spominjala na predirljivo igranje Milesa Davisa – a ne za dolgo, saj so jo Supersilent že kmalu posuli z nordijskimi občutji, z golo nordijsko pokrajino. Za najtrpežnejše!

THE koncert festivala: Holy Fuck

Holy Fuck so iz počasno gorečega krautrocka, ki vlada na njihovih albumih, potegnili maksimum. Minimalističen in zvočno monoton pristop so sicer ohranili, a mu dodali konkreten plesen in zadrajvan ritem. Rezultat je bila fluidna veselica, pravcati vesoljski kraut-disko, ki je strnil četvorko nastopajočih v nepremagljivo celoto, v enovit organizem, ki je kot za šalo rušil meje, bil eksperimentalen, a vseskozi poslušljiv in glede na svojo minimalno zasnovo, skoraj že neverjetno izrazen in učinkovit. Vizionarna matrica za vse bende, ki ne znajo iz slepe ulice “post-rocka”.

YouTube slika preogleda

Ekstrem festivala: Osaka Invasion

Vedno znova sem očaran nad takšno ekstremno držo. Taka glasba zahteva celega človeka, poln angažma in sprijaznjenost z življenjem na obrobju glasbenega dogajanja. Kapo dol za effort in predvsem za pristop, ki upam, da korporacijsko glasbeno mašinerijo spravlja ob živce, ker take glasbenike ne moreš vkalupiti v sprejemljive zvočne model.

Bogulta je energičen duo, sestavljen iz kitarista in bobnarja, družba pa jima dela tudi sempler. Le kdo bi si mislil, da lahko dva človeka delata takšen hrup, tako našponano rock glasbo, ki zadane na polno. Moč in dinamika sta bila dva glavna atributa tega anarho-dueta, ki sta dala vse od sebe in isto zahtevala tudi od občinstva. Garažno!

Izraz Körper einsatz dobi pri Maruosi čisto nov pomen. Maruosa je mož, ki preko svojega telesa prevaja zvok, se na njega odziva in ga za občinstvo predeluje. Trušč je bil peklenski, nekakšna mešanica med Aphex Twinom in grindcorom: neumsiljeno hitri ritmi, nazobčano struženje, zatikanje in škripanje, nenadni zasuku v poteku, lomljenje, ki lomi dele telesa. Na to glasbo je Maruosa skakal, migal s čupo, se kobacal in podal fizično najbolj naporen performans festivala.

YouTube slika preogleda

Za diskoteko v kateri bi vrtel glasbo DJ Scotch Egg bi se aboniral doživljenjsko. Njegov meni sestavlja brutalna gabba, hardcore techno, uho parajoč noiz in množica cvrčejočih chiptunesov, ki so celoti dodali določeno bizarno in perverzno dimenzijo. Kul!

  • Share/Bookmark

Komentarji



Ime(obvezno)

e-pošta(obvezno)

Spletna stran

Govori odkrito

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !

  • Arhiv