Sledi drugi del mojega poročila iz Roskilde festivala. Prvi se nahaja tukaj.

Good noise, bad noise ter šlepanje na trube oziroma My Bloody Valentine, Fuck Buttons in Shantel

Na koncertu skupine My Bloody Valentine je bilo glasno. Tako glasno, da sem stopil nekaj metrov stran od odra in sem imel še vedno občutek, da mi Kevin Shields rohni tik pred nosom. Kar me niti ni čudilo, ko sem slišal, da so My Bloody Valentine z organizatorjem sklenili posebno pogodbo, s katero so lahko prekoračili dovoljeno število decibelov na koncertu – in to so maksimalno izkoristili.

V prvi plan so postavili apokaliptično glasbeno izkušnjo, gost zvočni monolit, sestavljen iz nazobčanih kitar, minimalno slišnih vokalov in drugih nedoločljivih valovanj.

Huda glasbena izkušnja, na meji fizične bolečine, ki je brez problema pometla z en dan prej nastopajočimi in presenetljivo krotkimi Mogwai. Mogwai so sicer kar učinkovito vlekli svojo end of the world melanholijo, a zmanjkal je tisti bang, ki so ga My Bloody Valentine dali v trikratnem odmerku.

Fuck Buttons so letos vsepovsod. So nekakšnen geheimtip, novi oklicani heroji elektronske glasbe, glede na festivalsko knjižico pa križanci med Aphex Twinom in Boards of Canada. Na CD-ju me sicer niso ravno pritegnili, a sem se vseeno odločil, da zadevo preverim še v živo.

Na oder sta prišla dva prijetna mladeniča, stopila za svoje aparature in začela z melodičnim in strukturiranim podajanjem konzerviranega noiza. A hitro se je pokazalo, da duo sicer več kot učinkovito noiza in z brutalnim frekvenčenjem navdušuje prisotne, a za močno zvočno amplitudo skriva preproste, skorajda že cheap strukturne prijeme, ki jih lahko spravimo na dva, redko tri simultano delujoče zvočne kanale. V bistvu nateg, čigar produkcijo sem po principih modelnega učenja usvojil po dobrih 10 minutah. Precenjeno, a glavno, da se noiza…

Nemški producent Shantel se je še pred leti ukvarjal z downtempo/easy listening zvokovjem, a je kmalu videl, da je denar predvsem v balkansko inficirani plesni glasbi. Nastopal je v Astorii, ki je na festivalu zapisana predvsem world musicu.

Nastopal je pred nabito polno dvorano in po pričakovanjih naredil prvovrstno žurko. A tudi pri njemu – podobno kot pri Fuck Buttonsih – smrdi predvsem pri pristopu. Shantelov pristop je zelo hektičen in histeričen ter v celoti usmerjen v žurko.  Je pravi mojster podajanja klišejev, rešitev na prvo žogo ter enostavnih strukturalizacij svojih komadov, ki so sestavljeni iz upa-cupa ritma in trub. Ni bilo tudi za zgrešiti, da Shantel tekom koncerta dela bolj malo (predvsem hujska, tu pa tam zabrenka na kitaro in je predvsem okupiran z deljenjem slivovice) in da večino učinka naredi njegov odlični ciganski spemljevalni bend, za katerega upam, da je vsaj približno isto plačan. Glasbeni kolonializem v praksi, a glavno, da so trube…

Osmo čudo oziroma Girl Talk

Na Girl Talka sploh nisem imel namena iti, na njegov nastop pa so me privabili oddaljeni bobneči ritmi, ki so me kot v transu potegnili do prizorišča. In imel sem kaj za videt…

Pričakal me je poln šotor ljudi in čudak, ki sloni za svojo mašinerijo. Girl Talk je DJ, on the fly producer in MC v enem. Njegov nastop je ekvivalent sprehoda po glasbenem antikvariatu. Greš mimo police, zagledaš album od Blondie, ga vzameš v roke, pobrišeš prah in še preden pogledaš seznam komadov, že tvojo pozornost vzbudijo Kraftwerki ali Radioheadi ali kdo drug. Girl Talk deluje na isti način. Vzame en del komada, mu doda košček drugega komada, pa tretjega in četrtega. Poslušalčeva pozornost je v nenehnem delovanju, saj Girl Talk v svoj prostor delovanja vključi zadnjih petdeset let glasbene zgodovine in jo spelje preko morilskih ritmov, ki te držijo do konca. Plasti zvoka se magično in gladko nalagajo ena na drugo, dokler ne nastanejo zelo nestabilni glasbeni mutanti. Nestabilni zato, ker so Girl Talkove stvaritve v nenehnem gibanju, polzenju proti nedoločenemu cilju; kar dobimo je neke vrste über mash-up, mash-up vseh mash-upov, ki iz “odpadnih delov” konstruira nove, samostojne in še kako žive izdelke. V njegovem svetu si z odlično zadrajvanim gruvom roke podajajo Radiohead, Toto, Ace of Base, Lil` Wayne, Clipse in še na stotine drugih. Živijo v sožitju ter nenehno spreminjajo funkcijo, kot tudi strukturo. Fascinantno!

Celoten nastop Girl Talka se sicer nahaja na youtubu, a gre za bolj ali manj beden približek realnemu, saj posnetkom manjkajo delčki, zaradi česa je bila celota tako fascinantna: predvsem vzdušje in globoki basi.

Napad lumpenproletariata oziroma DSL

Francoska založba Ed Banger Records je trenutno eno izmed najbolj zanimivih in hot imen v glasbenem svetu. Lani so izdali odličen prvenec retro-futuristov Justice, letos pa s kompilacijo Ed Rec Vol. 3 le še potrjujejo, da so pravi naslov, ko gre za dobro naoljeno plesno glasbo. Izvajalci založbe črpajo iz bogate zakladnice kičastih osemdesetih, uporabljajo baročne sintije in zgodnjo elektro estetiko – vse skupaj pa poženejo s pomočjo zlobnih post-Daft Punkovskih zvočnih prostranstev.

DSL so eni izmed varovancev založbe, trije bratje (Davis, Stephane in Lionel) ki so več kot odlično pokazali, kako dosti se lahko naredi iz zelo enostavne zasnove: 2 osebi za mešalkami in ena za mikrofonom. MC je bil, kako naj povem…, enostavno enkraten. Bil je mešanica stereotipnega italijanskega mačota – torej z nakodrano čupo, s pridihom francoskega predmestnega toughnessa. Proletarski šminker, jebač, ki peca publiko na najbolj prozorne fore, ki se pusti slaviti, klicati nazaj na oder in je na splošno poln sebe, a izpade v kontekstu nastopa-šova tako posrečeno in simpatično, da ga enostavno moraš imeti rad. Medtem, ko sta ostala brata dodobra prevetrila zvočnike z neverjetno zapeljivimi in polikanimi “francoskimi” beati, je naš zabavljač vmes kaj povedal, zaplesal ali zarepal. Publika je norela, verjetno pa najbolj obnemela, ko so DSL iz svojih mešalk spustili Killing in the name of, v bizarnem remiksu založbenega kolega SebastiAna. Kul!

YouTube slika preogleda
  • Share/Bookmark

Komentarji



2 komentarjev

  1. Riba Ena, dne 8.08.2008 02:17

    Kar sem slišal Fuck Buttons na njihovi myspace strani (sicer samo dva komada – http://www.myspace.com/fuckbuttons), so Boards of Canada in predvsem Aphex Twin svetlobna leta daleč. Le od kje jim ta primerjava?

    Spet en angleški šundr ala Ting Tings… :) )

  2. mgerencer, dne 11.08.2008 23:51
    mgerencer

    @Riba Ena

    No, potem si slišal točno 1/3 albuma, saj imajo samo šest komadov. Daleč od revolucije, Ting Tingse pa ne žalit…;)

Ime(obvezno)

e-pošta(obvezno)

Spletna stran

Govori odkrito

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !

  • Arhiv