blade_runner_5_disc_dvd.jpg

To je film, ki me vedno znova navduši, pa naj sem v kinu in gledam kopijo, ki izgleda, kot, da je iz leta 1982, pri znancih, kjer se kdo po eni tretjini pritoži, kdaj se bo začelo kaj dogajati ali v prijetnem krogu meni ljubih oseb, kjer ima ta film posebno mesto.

Najbolj znani verziji filma sta dve in sicer t.i. originalna verzija in Director`s cut, ki je izšel leta 1992 – torej deset let po izidu. Zakaj sploh Director`s cut? V bistvu zato, ker je bil še najbližje Scottovi viziji filma. Studiji, za katere je Scott snemal, so bili mnenja, da je film v taki obliki, kot si ga je zamislil Scott preveč zapleten in nejasen, zato so zahtevali “vmesne komentarje”, kaj se v fimu dogaja in seveda srečen konec, da ne bi gledalci iz kinodvoran odhajali zmedeni ter nezadovoljni. Rezultat teh smernic je že prej omenjena originalna verzija in zloglasna naracija, kjer Harrison Ford v monologih na dolgo in široko razlaga ter ponavlja, kaj natanko se v filmu dogaja. Ford je ostro nasprotoval naraciji Deckarda, zato se je potrudil (in to lahko slišimo), da jo je zdrdral karseda indiferentno ter zdolgočaseno.

Leta 1992 izdani Director`s cut uvede dve spremembi, ki na nek način iz Blade Runnerja naredita čisto drug film. Sanje o samorogu, ki nakazujejo, da je tudi Deckard mogoče replikant ter predvsem negotov konec filma, sta dve poglavitni spremembi, ki ločujeta obe verziji filma.

Lani, je med nas butnila vesela novica, da Ridley Scott pripravlja izid nove ter obenem končne verzije filma, imenovane Final Cut, ki bo taka, kot bi morala biti že leta 1982. Final cut je izšel v sklopu 5 DVD box seta, ki poleg že omenjene verzije vsebuje še štiri ostale (poleg že znane originalne, malce spremenjene originalne ter režiserjeve različice, še dokaj nenavadno Workprint verzijo, verzijo, ki je bila uporabljena za zelo zgodnja predvajanja pred izbranim občinstvom).

A to še ni vse. Naj naštejem še nekaj dodatkov:

  • 3 in pol urni dokumentarec o nastanku filmu, torej o celotni poti od literarne predloge, do avdicij za igralce, od prepirov na snemanju, pa vse do končne oblike.
  • Dokumentarec o Phillip K. Dicku, njegovi knjigi Do Androids Dream of Electric Sheep?, ki je služila kot predloga za scenarij, dokumentarec o izbiri kostumov za glavne igralce, izdelava logotipov, vozil, stavb in pač vsega, kar ima veze s samim izgledom filma.
  • Veliko neuporabljenih prizorov, ki so že sami po sebi zadosten razlog za nakup tega box seta. Neuporabljeni prizori so res zanimivi in predstavljajo nekakšen vodnik po mnogih (stran)poteh scenarija: npr. bolj vročo ljubezensko sceno med Deckardom in Rachel, Deckardov obisk v bolnišnici, kjer leži, na začetku filma ranjeni Holden, pravtako izvemo malce več o skrivnostnem Gaffu, osebi, ki je vezni člen med Deckardom in njegovim šefom. Priliko imamo tudi slišati dodatne Deckardove naracije, ki jih niso uporabili niti v originalni verziji. Le-teh je še veliko in če bi uporabili vse posnete naracije, bi bil film v bistvu negledljiv, saj Deckard razloži vsako malenkost, ki se zgodi, tako, da je na koncu vse skupaj že malo tečno.

No, najbolj pomembno in zanimivo seveda na koncu… Kakšna je torej zdaj ta končna verzija filma, ta Final cut?

Po nekaterih podatkih je razlik med Final cutom in Director`s cutom približno 30, a to nikakor ne pomeni, da imamo opravka s čisto novim in drugačnim filmom. Večina razlik leti na glajenje gub na sliki, čiščenje zvoka, odstranitve motečih elementov (npr. kablov, ki so nosili leteča policijska vozila) ipd. Nekaj scen je novih, v smislu še nikoli videnih (dve plesalki, ki plešeta na podestu, prizor, kjer se Deckard, preden vstopi v lokal, meni s policajem itn.), nekaj pa so tudi posneli na novo (npr. Joanna Cassidy, ki igra replikantko Zhoro, je morala pri svojih šestdesetih letih, še enkrat obleči legedarno prozorno pelerino). Moje pozorno oko je zaznalo šest razlik med prej omenjenima verzijama, ki se nanašajo na že prej omenjene nove prizore ali pa spremenjene dialoge (npr. famozni Hello, fucker, ki ga izreče Batty, ko sreča Dr. Tyrella, je spremenjen v freudovskega Hello, father; število pobeglih replikantov, ki jih omeni Bryant na začetku Deckardu zdaj štima – so štirje, ne več pet, kot v Director`s cutu)

Glede večne debate o tem, če je Deckard replikant, se je končno izrazil tudi Scott. Pravi, da Deckard je replikant in s tem enkrat za vselej zaključil debato o tem. Tudi prav, čeprav menim, da Deckard v filmu zelo očitno pooseblja nekaj zelo tipičnih človeških lastosti (nebogljenost, ranljivost, pomanjkanje smisla), zaradi katerih mi enostavno ne pade v isti koš z replikanti.

Final cut in Director`s cut sta skoraj identična filma, z nekaterimi minimalnimi razlikami. Novi prizori ne doprinesejo veliko h končni sliki, je pa lepo, da imamo po 25-letih končno pravo verzijo filma. Slika in zvok sta fenomalna, film pa izgleda, kot, da ima na grbi le nekaj let in ne celih 25!

Mozaik Blade Runnerja bo počasi cel, saj smo poleg Final Cuta, dobili lani tudi razširjeni Vangelisov album, ki vsebuje glasbo iz filma. Tudi njemu gre velika zasluga, da je film takšen, kot je, saj si zvoki njegovih mogočnih synthijev odlično podajajo roko s Scottovo režijo.

Ostane le še pobožna želja, da bomo Final Cut kdaj videli tudi v naših kinodvoranah…

  • Share/Bookmark

Komentarji



4 komentarjev

  1. lukav, dne 9.02.2008 16:05
    lukav

    Pred dnevi sem si akhm Directoja in what the hell lol, ga bom danes pogledal :) . Po moje bo špica, sodeč po napisanem v “1001 film” knjigi ..

  2. mgerencer, dne 10.02.2008 11:35
    mgerencer

    Čimprej gledati, nato pa še soundtrack poslušati:)

  3. Mr. Mojo, dne 10.11.2008 20:03
    Mr. Mojo

    Kako pa Scott ve, ali je Decard replikant?

  4. Mr. Mojo, dne 10.11.2008 20:03
    Mr. Mojo

    Deckard, sorry.

Ime(obvezno)

e-pošta(obvezno)

Spletna stran

Govori odkrito

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !

  • Arhiv