novi_svet_3.jpg

Težko je to glasbo opisati, a še težje jo je bilo najti. Novy Svet sem prvič silšal na radiu leta 1999. Takrat so jih vrteli v miksu skupaj s kanadskimi postpostpost elektroniki/rockerji Re:mnant. Dobro, Re:mant sem še nekako našel, ker je napovedovalec omenil, da je njihov album izšel pri znani kanadski založbi Constellation, ampak Novy Svet… Kot prvo se je zapletlo pri imenu Novy Svet. Nowy Swet, Nowy Sweat, Novy Sweet? Naslova albuma nisem niti poskušal rekonstruirati… A je bil še en problem… Na radiu so oba albuma tako dobro zmiksali skupaj, da natanko sploh nisem vedel, kateri komadi spadajo k enim in kateri k drugim. Re:mnant sem nabavil ter gotovil, da se na njhovem albumu ne nahaja niti polovica komadov, ki so bili meni tako všeč… Shit, bo treba nabaviti Novy Svet…

In tekla so leta in prišlo je leto 2004, ko sem končno ugotovil za katero skupino gre. Enkrat sem prinesel Novy Svet k moji prijateljici, ki razume špansko – ja, pojejo predvsem v španščini. Zaradi slabe kvalitete zvoka, mi sicer ni mogla preveč pomagati, a je povedala: “Zakaj pa ni enostavno Novy Svet”? “Da bi stvar bila tako očitna?”, vprašam. Zakaj pa ne, odgovori, jaz pa pogledam na internet in vidim, da je imela prav. Končno. Hitro pišem na Rec-Rec, ki mi ga zrihta v nekaj tednih.

In zakaj torej gre? Novy Svet je avstrijsko-italijanski projekt, ki na albumu Chappaqua kombinira različe glasbene elemente. Predstavljajte si obmejne trubadurje Calexico; zdaj pa jih zaprite v klet, napolnite z acidom, jim dajte v roke akustično kitaro in sampler ter jim zapovejte naj pojejo v španščini. Pevec se dere, mrmra, včasih samo recitira, spet drugič baladira in tretjič zaklinja. Po kitari se udriha, okoli poslušalca pa švigajo, se zatikajo in škripajo razni sampli, efekti, celo kakšna perverzna simfonična suita. Ampak če bi ostalo samo pri tem… Vmes so Novy Svet tudi elektroniki. Takrat ga veselo šumijo in prasketajo, v svoje ekskurzije vlečejo preparirane klavirje, srhljiva vokalna zavijanja ter tako razširjajo polnokrvno klavstrofobijo. V angleščini zapojejo šele na zadnjem, skritem komadu, kot, da bi želeli povedati, da tudi to znajo.

Kaj slišim? Minimalistično elektroniko. Lo-fi Calexico in divjake The Baptist Generals. Fragmente Morriconeja. In tisti faktor X, ki jih dela unikatne ter posebne. Neponovljivo!

  • Share/Bookmark

Komentarji



Ime(obvezno)

e-pošta(obvezno)

Spletna stran

Govori odkrito

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !

  • Arhiv