200px-airthevirginsuicidescover.jpg

Leta 1998 sem bil hooked. In sicer s strani albuma Moon Safari, ki se je diskretno in skoraj že sramežljivo pritihotapil v mojo zavest in tam ostal nekaj let. Poslušal sem ga večkrat na dan in z vsakim poslušanjem se je pri meni bolj udomačil. Slišal sem veliko nostalgije, toplih akordov ter introspektivnih ženskih vokalov. Pravi vesoljski elektro pop, ki je pri meni leta 1998 zasenčil vse druge albume. Leta 1999 je ponovno izšel EP Premiers Symptomes, ki je vseboval komade, ki sta jih Nicolas Godin in Jean-Benoît Dunckel naredila pred njunim prvencem. Šlo je za EP, ki je po marsikaterem elementu celo še presegel lepoto in magijo Moon Safarija. Kasneje me duet ni več tako pritegnil: zelo eklektičen drugi album, 10.000 HZ Legend (2001) se je prevečkrat izgubil v svoji eksperimentalnosti, Talkie Walkie (2004) se je nekako vrnil na pota starega zvoka, a z manj dobrimi komadi, novi album Pocket Symphony (2007) pa je prepričal le še deloma.

Dandanes skoraj več ne poslušam Moon Safarija ali Premiers Symptomes, se je pa tekom let izkazalo, da sem po krivici zapostavljal njun album The Virgin Suicides, ki je nastal kot soundtrack za istoimenski film Sofie Coppole. Ob času izida je ta soundtrack veljal predvsem za “prehodno izdajo”, torej za izdelek, ki krpa luknjo med duetovim prvim in drugim uradnim albumom. Ni bil ne vem kako sprejet, veljal je za preveč fragmentarnega, narejenega samo zato, da ozvoči film. A tekom let sem začel odkrivati, da skriva nekatere najboljše komade, ki sta jih Francoza naredila. Že uvodni, Playground Love nakazuje vzdušje celotnega albuma. Počasen ritem, melanholičen saksofon ter vokal so elementi, ki duetov trademark zvok premaknejo v bolj resne vode. In to je v bisvtu edini “pravi” komad na soundtracku, saj so ostalo predvsem kratki segmenti, skice, narejene za spremljavo določenih scen v filmu. A vseeno funkcionirajo. Na njih duet izrazi svojo bolj temačno stran, nekatere ideje pa prestopajo tudi že vode progressive rocka. Da vmes zvenita kot Pink Floyd (“Dark side of the moon-Wish you were here” faza) ne moti, a je to že bil znak, da sta dokončno “izgubila nedolžnost”. Njun zvok je bil tako bogatejši za nekakšno eksperimentalno dimenzijo, ki pa je še bolj do izraza prišla na drugem albumu 10.000 HZ Legend.

The Virgin Suicides je v glasbenem smislu bil prehoden album. Na njem so stare ideje trčile na nove zvokovne podobe, ki sta jih nato Francoza razvijala še na nadaljnjih izdajah. A magija je po tem albumu nekako šla in duet jo je znal le še redko obnoviti. Dokaj spregledan album torej, ki je velikokrat odpisan le kot “soundtrack”, pozablja pa se, da na njem slišimo dvojec v nekaterih nikoli več slišanih zvočnih odtenkih.

  • Share/Bookmark

Komentarji



Ime(obvezno)

e-pošta(obvezno)

Spletna stran

Govori odkrito

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !

  • Arhiv