24-307dawn-of-the-dead-posters.jpg

Romerova serija zombi filmov je verjetno najbolj znana v žanru. Čeprav je beseda zombi – vsaj v Romerovem kontekstu vprašljiva. Beseda zombi se ne pojavi v nobenem izmed njegovih filmov (prvič se mi zdi, da šele leta 2005 v Land of the Dead – pa še to v director`s cutu), večinoma se ljudje samo sprašujejo kaj so, ali so živi, kaj jih žene ipd. (besedna zveza living dead pa je tako ali tako še bolj tabu).

Po dokaj low budget Night of the Dead (1968), ki briljira z end of the world vzdušjem je sledil Dawn of the Dead z italijanskim maestrom Argentom kot producentom in glasbeno skupino The Goblins, čigar glasbo smo že poslušali v klasikih kot so Deep Red, Suspiria ali Tenebre. Kot pri vseh Romerotovih zombi filmih, smo že od samega začetka vključeni v mrzlično dogajanje – tokrat v televizijskem studiu, iz katerega se fokus preusmeri v štiri glavne protagoniste, ki s helikopterjem pobegnejo s prizorišča. Spodaj v mestu jih čaka velika praznina in veliko zombijev. Pristanejo na supermarketu, v katerem se poskušajo udomačiti, zombijem pa preprečiti vstop. To je osnovna zgodba, ostalo pa sestavlja veliko krvi, originalnih načinov ubijanja zombijev, groteskno-komičen način celotnega početja in nekaj filozofskih rezin – parafraziram “Zakaj prihajajo v supermarket?” “Kot izgleda je to res močna navada”. Zombiji izgledajo bolj tko tko, zaradi gledanja filma v HD-ju pa so izpadli še bolj smešni in slabo narejeni. A funkcionirajo. Konec je – kot se za zombi filme spodobi, nedorečen in odprt. Dawn of the Dead je lepo gledljiv film – tudi zelo zabaven, a z vmesnimi drobci resnosti, ki film zadržijo, da ne pade (preveč) v komične vode. Leta 2004 je film dobil tudi zelo dober remake, ki pa je gledalcem postregel z novo generacijo zombijev – ultra hitrimi, ob katerih pa se nekateri old scool “zombilogi” le zmrdujejo.

dayofthedead1.jpg

Leta 1985 je sledila tretja instalacija iz serije, Day of the Dead, označena tudi za najslabši del serije. Tudi tokrat takoj pademo v dogajanje – v vojaški bunker, kjer peščica znanstvenikov raziskuje zombije in nekaj vojakov, ki jih ščiti. Romero se v tem delu bolj posveti zombijem, spremljamo veliko pogovorov o tem, kako zombiji delujejo in vidimo celo poskuse, da bi jih spremenili in počlovečili. Izvemo torej nekaj o ozadju zombijev, kar v prejšnjih dve delih ni bilo tako v ospredju. Filozofskih in družbeno-kritičnih namigovanj preko dialogov je dosti več, vse skupaj poskuša imeti neko poanto, a ne vedno uspešno. Gledalec mora potrpeti nekaj “počasnih” delov, a na končno oceno filma to ne vpliva veliko. Zombiji izgledajo boljše, bolj grozno, pravtako smo priča nekaterim prav nagnusnim prizorom. Film deluje “težje”, ta občutek pa še podkrepi kopica preklinjanj ter psihičnega terorja med glavnimi igralci. Day of the Dead je presenetljivo resen film, dokaj nasilen in hladen. Kljub nekaterim minusom pa ima film nekakšen čar, da gledalca pritegne. Pravtako je Romerotu uspelo dokaj ozko usmerjenemu scenariju zombi filma še vdahniti določene nianse, zaradi katerih izpade film še vedno malo drugačen od drugih in ne le “variacija že videnega”. Dober del serije, čeprav verjetno najbolj podcenjen.

  • Share/Bookmark

Komentarji



Ime(obvezno)

e-pošta(obvezno)

Spletna stran

Govori odkrito

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !

  • Arhiv