http://mgerencer2.wordpress.com/

Zadnjo besedo naj imajo Ugly Casanova, prva pa bo moja na novem naslovu.

Klikni tu za ogled vdelanih video vsebin.

1. Seksi Morricone. Ja, tudi takšen zna biti. Lahkoten, kul, stajliš in vsaj z eno nogo v bossa novi, sladkorju, muzaku in tisti nezamenljivi »italijanski melodrami«. Kot ozadje za italijanske trilerje (t.i. giallo filme) iz sedemdesetih in z vedno prisotno Eddo Dell’Orso, ki sladkim zvokom pridoda erotično noto.

Kaj: Mondo Morricone. Zbirka treh CD-jev z glasbo iz raznih bolj ali manj obskurnih italijanskih filmov iz sedemdesetih. Poslušati s koktejlom v roki.

La Lucertola (iz meni zelo ljubega gialla Una lucertola con la pelle di donna režiserja Lucia Fulcija)

Klikni tu za ogled vdelanih video vsebin.

Un Altro Mare

Klikni tu za ogled vdelanih video vsebin.

2. Morricone, eksperimentator. Tesnoben, psihadeličen in minimalističen. Z glasovi, ki tokrat ne brnijo erotično, ampak se prebijajo iz objema najhujših travm in prepadov. Kričanje, zavijanje, ječanje in stokanje v krčih strahu in groze.

Kaj: a) Crime and Dissonance. Dva CD-ja eksperimantalnih zapisov iz najtemnejših kotičkov. Izdano pri Pattonovem Ipecacu, ki je velik velik fen maestra. b) The Thriller Collection. Še dva CD-ja s podobnimi zvoki in valovanjem. Poslušati v osvetljenih prostorih.

Astratto III

Klikni tu za ogled vdelanih video vsebin.

1970 (iz Argentovega Il gatto a nove code)

Klikni tu za ogled vdelanih video vsebin.

Morricone je bil član glasbene impro skupine z naravnost čudovitim imenom Gruppo Di Improvvisazione Nuova Consonanza, ki je nastala leta 1964. Ponavadi zvenijo tako in so verjetno bili tudi za najbolj odprte ume težak zalogaj:

Klikni tu za ogled vdelanih video vsebin.

Kaj pa počnejo improvizatorji, ko se naveličajo tako minimalističnega udejstvovanja? Gredo dobro “zagruvat” in na trenutke zvenijo kot spremljevalna skupina “električnega” Milesa Davisa, sam Morricone pa rad potegne s svojo nabrito freejazzovsko trobento. Akademski žur. Albumi: zaenkrat Niente (1971) in Cold Eyes of Fear (1971), glasba iz istoimenskega filma.

Klikni tu za ogled vdelanih video vsebin.

Klikni tu za ogled vdelanih video vsebin.

Dvojec The Chemical Brothers že dobrih dvajset let s sredstvi »angleškega poletja ljubezni« poustvarja hipijado in psihadelijo usodnih šestdesetih. Po drugem album Dig Your Own Hole (1997) sta Tom Rowlands in Ed Simons zapustila potapljajočo se ladjo »velikih beatov« in počasi postajala dostopnejša za množico, največ črnih pik pa sta si verjetno prislužila s pretiranim novačenjem raznih pevc in pevk, s katerimi sta poskušala pecati rokersko občinstvo (in pri tem pozabila, da sta »prave« rokerje pridobila že s prvima dvema albumoma). Posledično so njuni izdelki od konca devetdesetih naprej postajali čedalje bolj zvočno sumljivi in neizvirni, z več balasta in manj polnokrvnega plesnega hudirja. Leta 2010 sta »brata« izdala zadnji studijski album Further, ki v zaokroženi in optimizirani obliki predstavlja vse njune poglavitne ideje: od udarnega stadionskega rejva, do posodobljene mehke psihadelije šestdesetih.

Rowlands in Simons sta poleg rojakov in soborcev prve ure The Prodigy, francoskih Daft Punk in npr. staroste Jarrea trenutno verjetno edina izvajalca elektronske glasbe, ki lahko brez težav napolnita stadion. Po dobrih dvajsetih letih obstoja in sedmih studijskih albumih je čas za izdajo prvega nosilca na katerem je zabeležen duetov koncertni nastop – a z določenim obratom. Pred seboj imamo koncertni film, posnetek nastopa, ki se je zgodil 31. julija 2011 na japonskem festivalu Fuji Rock. Za snemanje je bila zadolžena 20-članska ekipa, ki je kamere postavila po celem prizorišču: na oder, med 50.000 glavo množico in tudi izven največjega drenja, v zaledje z gozdom obdanega prizorišča. Film se od februarja naprej predvaja po kinodvoranah širom sveta in ne zgodi se redko, da gledalci med predvajanjem vstanejo in zaplešejo. Don’t Think namreč sporoča eno stvar: koncert dueta The Chemical Brothers je dogodek, je avdio-vizualen spektakel, ki se ga mora doživeti.

Don’t Think je dinamičen dokument glasbenega nastopa, pri katerem gledalec ob dobri opremi dobi občutek, da je zraven. Režiser Adam Smith, ki z duetom sodeluje že od samih začetkov, spretno krmari med raznimi pogledi: gledalec je zraven na odru pri Rowlandsu in Simonsu in jima lahko gleda pod prste, nato se nahaja med množico, med ekstatično maso, ki jo oblivajo endorfini, potem spet v zaledju med stojnicami, privatnimi zabavami in izčrpanimi posamezniki. V prvem planu so pogosto obrazi obiskovalcev, njihova obrazna mimika, ki odslikuje dogajanje na odru. Poteze veselja in navdušenja se izmenjavajo z zamaknjenostjo in čudenjem. Enakovreden del nastopa predstavljajo projekcije, ki se napajajo iz psihadeličnih šestdesetih, a obenem kažejo moč današnje tehnologije. Dirjajoči konji, velikanske človeške silhuete in razni pisani liki so do potankosti uglašeni z zvokom in skupaj z njim predstavljajo nepremagljivo čutno izkušnjo. Animacije lebdijo nad množico in v čudenje spravljajo tudi obiskovalce v zaledju, ki na drevesih in na tleh opazujejo premikajoče se slike žuželk ali groteskne obraze klovna.

Glasbeno se »brata« tekom uro in dvajset minut trajajočega koncerta sprehodita skozi vse studijske albume. Slišimo stare pesmi, kot sta Leave Home in Chemical Beats, novejše Another World in Horse Power, ne manjkajo pa tudi klasike Setting Sun, Out of Control, Hey Boy Hey Girl in Block Rockin’ Beats. Kot že rečeno, sta zvok in slika do potankosti usklajena, kar seveda pomeni, da ni veliko prostora za improvizacijo. Pesmi se tekoče prelivajo in se večinoma ne razlikujejo od različic, ki jih poznamo z albumov. Dvojec nudi ples in pol, a obiskovalcem pusti tudi dihati. Mestoma za nekaj minut umiri tempo, a začne že v naslednjem trenutku spet graditi napetost do katarzičnih izbruhov in množične evforije.

Simons in Rowlands sta v dvajsetih letih ustvarjanja že zdavnaj zapustila rejverske luknje in trenutno nudita plesni spektakel, ki mu ni para. Don’t think vsebuje dva ploščka, na DVD se nahaja že omenjeni koncertni film, na CD pa še zvočni zapis istega koncerta. Nov izdelek potrjuje duetovo pomembnost, ki je v glasbeno zavest spravil nekaj nepozabnih klasikov, kaže na veličastne tehnološke dosežke današnjega časa in obenem odstira, da sta »brata« kljub kilometrini še vedno nepoboljšljiva hipija, ki ju ni sram koncert zaključiti s sporočilom »Love is All«.

Klikni tu za ogled vdelanih video vsebin.

Slovenski dvojec BeatMyth je uspešno prestal sindrom »drugega albuma«. Questionable Image je suvereno nadaljevanje energičnega in kratkočasnega prvenca Your Own Two Heads, ki je izšel leta 2009. Tudi tokrat je v miks skočil N’toko in celoto dopolnil s svojimi rimami. N’toko je eden izmed naših najzanimivejših reperjev, ustvarjalec s širino, ki odlično deluje v različnih zvočnih kontekstih. Moveknowledgement, razni samostojni projekti in že omenjeni Beatmyth kažejo, da gre za sodobnega ustvarjalca, ki presega toge okvirje naše hip-hoperske scene.

Kot že rečeno, trojka tudi na novem albumu ne zapleta stvari po nepotrebnem. Glasba je glasna, plesna in neposredna. Producenta v vsakem zapisu hitro zgradita osnove – z namenom, da lahko čimprej z verige spustita beate, no, brekbeate, ki se spotikajo in mlatijo kot ob hudi uri. N’tokov način podajanja je jasen in prepoznaven. Samozavestno daljša asociacijske verige in niza (prosto) pomenske drobce, ki se na koncu sinergično združijo z divjo spremljavo. Lovi spremljavo (ali ona njega) in repa, kot se ponavadi šprinta na 100 metrov ali bere knjigo po končanem tečaju hitrega branja. Nič proti hiperaktivnemu podajanju ali besedni solati – v kontekstu vedno premikajočega se BeatMythovega plesnega obrata sta ti dve stvari več kot na mestu. N’tokov glas je specifičen, zato je prevelika izpostavljenost lahko dvorezen meč. Dvojec zato zaporedje 14 točk prekinja s petimi inštrumentali in gostjo Katjo Šulc. Tkivo zapisov je elektronsko, sestavljeno iz razdrobljenih efektov in programiranih zaporedij, ki dišijo po osemdesetih. Na trenutke imamo tako opraviti z drobci nostalgije, a je album vseeno na enosmerni dovodnici v futuristično metropolo.

Questionable Image je sodoben in urban album, ki cilja predvsem na plesišča, na glasno predvajanje in močne zvočnike. Glasba gre na polno in pusti poslušalcu malo trenutkov oddiha – takšen neusmiljen tempo lahko zato hitro utrudi, povzroči rdeče oči ali občutek monotonije. Zanimivo bi bilo slišati, kako bi se koncept obnesel pri počasnem gorenju, pri bolj subtilnem tkanju drame, prav tako pa bi bilo zanimivo slišati še kakšne druge goste. Lok se torej nekaj časa še lahko nateguje, do takrat pa naj vse radijske valove zasedeta S!ck in Discoland.

Klikni tu za ogled vdelanih video vsebin.

Klikni tu za ogled vdelanih video vsebin.

Blogerski kolega Zoran Pungerčar me je prosil, če lahko za njegovo stran naredim en mixtape. Seveda sem rekel ja.

13 pesmi za 13. mixtape. Naslov v glavi: “Med 4. in 5. uro zjutraj.”

“Za nočne sprehode po mestu ali dolge vožnje po avtocesti. Zamaknjeno in počasno. Svetlo in temno.”

In preden nas sence noči v celoti potegnejo v globino, nas Julee Cruise prime za roko in zaziblje v nov dan.

Poslušaj!

Slovenska založba Pharmafabrik je lansko leto zaključila z izidom zbirke Fabriksampler V4, letošnje pa začela z dvema glasbenima brezplačnikoma. Motusa je podpisal slovenski ustvarjalec Dodecahedragraph, Nuklearmedizin pa Nemec Pharmakustik.

Motus je do vrha napolnjen z glasbo, vsebuje 26 pesmi, kar znese približno 105 minut glasbe. Je ambiciozen in velikopotezen, kar pa je v zadnjih nekaj letih v eksperimentalni elektronski glasbi kar pogost pojav; spomnimo se na Drukqs (30 pesmi), Onclements (71 pesmi), O (70 pesmi), Kesta (33 pesmi, 234 minut!) in seveda na Animo, ki nudi eno samcato 60-minutno pesem. Ali je te izvajalce okužil »progresivni« virus, ki je kosil v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja in vplival na nastanek nekaterih najbolj opulentnih (in napihnjenih) izdelkov v zgodovini popularne glasbe? Težko je reči, kaj je v zraku, a nekaj drži: omenjeni albumi, podobno kot filmi Tarkovskega ali Tara, zahtevajo celega človeka.

Poslušalci, ki so seznanjeni z dognanji založbe Pharmafabrik in npr. z izdelki Aphexa Twina in Autechre, se bodo ob prvih zvokih Motusa počutili kot ob snidenju s starim prijateljem. Album diha v treh med seboj povezanih ravninah. V prvi se raztezajo panoramske ambientalne plasti, mestoma kisle in radioaktivne, ki oddajajo občutke odtujenosti, a tudi lepote; poslušalec tako lahko opazuje auroro borealis, že v naslednjem trenutku pa je priča ugašanju zvezd in smrti Titanov. Teh ambientalnih plasti je sicer manj kot npr. na Soteragu, a še vedno dovolj, da zapise specifično obarvajo. Drugi gradnik je bolj nazoren; album pričvrstijo razni ritmi, eni bolj predvidljivi in linearni, drugi živčni in zapleteni. Poslušalcu pomagajo, da ga na ambientalnih plasteh ne odnese v vesolje. Tretjo plast sestavljajo hrupni madeži – noizična umazanija, ki daje albumu ostrino in ga opremi z raskavimi obeležji. Težko je reči, če so posnetki zloženi po logiki -  mogoče je ta znana le ustvarjalcu samemu – zato je ena izmed zanimivih možnosti poslušanja tudi vklop funkcije shuffle. Edini zapis, ki verjetno ni po naključju tam, kjer je – je zadnji; 11 minut klavstrofobičnega valovanja deluje očiščevalno, a vprašanje, če je izbris doživetij popoln. Podobe nedeljskega pohoda z geigerjevim števcem v roki ali sedenja z Royem Battyjem na vrhu nebotičnika bodo ostale s poslušalci še dolgo po končanem poslušanju. Motus kljub dolžini, razdrobljenosti in za prgišče slepih ulic predstavlja obvezno poslušanje za vse ljubitelje eksperimentalne elektronske glasbe.

Medtem, ko Motus poslušalca še pelje po raznih podobah in mu dovoli celo nekaj aktivnosti, ga Nuklearmedizin posadi na strogo zapovedano mesto in mu predoči bdeče temne zaplate, ki spominjajo na zgodnje Cluster in Tangerine Dream, na vesoljska pločevinasta prostranstva in ostala neobljudena področja tam nekje zunaj (ali znotraj). Nuklearmedizin zveni kot počasno umiranje prastarega nebesnega telesa v »ritmu« dark ambienta, posebneži pa bodo mogoče v njem celo našli učinkovito ozadje za kreativno delo, npr. za lažje načrtovanje hidroelektrarn ali sistema podzemnih železnic. Album zveni kot 50-minutno potovanje po temnem rovu na koncu katerega ni luči, ampak le nepredirno zaprta železna vrata in je pravi naslov za vse tiste, ki znajo poiskati lepoto tudi v navidez neglasbenih svetovih.

Motus in Nuklearmedizin predstavljata zajeten zalogaj eksperimentalne glasbe, a posvečenim v Pharmafabrikove skrivnosti ne bosta povzročala večjih težav – le-ti so namreč dobili dve novi Bibliji, ki ju bosta zaposlili vsaj do naslednjega založbinega izida.

Klikni tu za ogled vdelanih video vsebin.

Klikni tu za ogled vdelanih video vsebin.

Le Voyage Dans La Lune (A Trip to the Moon) je kratek film iz leta 1902, ki ga je režiral francoski režiser Georges Méliès. Velja za prvi znanstveno-fantastičen film, v njem pa se zrcalijo vplivi Julesa Verna in H.G.Wellsa. Zaradi svojih inovativnih posebnih učinkov, prvih poskusov naracije in arhetipske zgodbe o odkrivanju novih svetov ima posebno mesto v filmski zgodovini. Lani je bila na canskem filmskem festivalu prikazana restavrirana barvna različica filma, za katero je glasbo napisal francoski dvojec Air. Vesolje, luna in Air. Prav nenavadno je, da to te povezave ni prišlo že prej! Glasba Jeana-Benoita Dunckela in Nicolasa Godina je namreč že od samega začetka prežeta s temami vesolja in (retro) futurizma.

Le Voyage Dans La Lune predstavlja rahel obrat v ustvarjanju. Po treh sedativnih in elegantnih, a nevznemirljivih albumih, je duetova glasba spet pridobila na ostrini. Nov album po ambicioznosti in formalnem pristopu spominja na njune zgodnje albume kot sta 10 000 Hz Legend in The Virgin Suicides. Dunckel in Godin sta s pomočjo širokega nabora inštrumentov stkala pravcato sodobno vesoljsko simfonijo z nostalgičnim jedrom, ki  kot ponavadi pri njiju, diši po sedemdesetih letih prejšnjega stoletja. Glasba je bila prvotno napisana za spremljavo prizorov v filmu, zato je narava nekaterih zapisov razdrobljena in »neizdelana«. Kratke pesmi zadihajo le enkrat ali dvakrat in že zapustijo prizorišče. Daljše pesmi dobijo več prostora in tako lahko razvijejo določeno dinamiko in izrazno moč v kalupih od vesoljskega rocka in funka do zamaknjenih uspavank. Z izjemo dveh pesmi (Seven Stars in Who Am I Now?) na katerih gostujeta Victoria Legrand (Beach House) ter skupina Au Revoir Simone, in ki zvenita, kot da sta nastali na temni strani Moon Safarija, je album v celoti inštrumentalen. Verjetno je, da bo to marsikaterega poslušalca odvrnilo – predvsem če upoštevamo, da so zadnji trije albumi kar pokali od melanholičnega petja – zadovoljni pa bodo tisti, ki se jim je petje v duetovi glasbi vedno zdelo malce odveč.

Kako pa se glasba obnese v kontekstu filma? Po pogledanem lahko zaključim, da ne preveč dobro. Zapisi so enostavno preveč sodobni, večplastni in dinamični, da bi lahko učinkovito spremljali preprosto dogajanje na platnu. Prav tako duetova ponovno odkrita formalna drža in »progresivna« ostrina ne sovpadata z igrivim in hudomušnim načinom, ki ga izžareva film. Obe plasti delujeta na čisto drugačnih ravneh, dihata z drugačnim tempom in mogoče bi se filmu vseeno bolje podale duetove nevsiljive uspavanke. Glasba ne pridobi ničesar s strani vizualne podobe in obratno, oba svetova skupaj ne tvorita harmonične celote – kvečjemu se med sabo celo motita.

Na Le Voyage Dans La Lune ne slišimo ničesar, kar v takšni ali drugačni obliki od Air že nismo slišali v preteklosti. Omenim naj edino, da sta Dunckel in Godin na pričujočem albumu ponovno izrazila svojo preveč zapostavljeno pustolovsko plat, kar pomeni, da je njuna glasba po dolgem času spet uporabna v okoliščinah, ki niso opredeljene le s sproščanjem in sanjarjenjem.

Klikni tu za ogled vdelanih video vsebin.

Klikni tu za ogled vdelanih video vsebin.

Nemški avtor Henning Dedekind v svoji knjigi Krautrock: Underground, LSD und kosmische Kuriere ponuja dve opredelitvi krautrocka: ožjo in širšo. V širšem smislu z njim ne pojmuje samo premike na glasbenem področju, ampak tudi tiste, ki so se zgodili v nemški družbi. Krautrock torej razume podobno kot punk, kot družbeno gibanje, ki pa je za razliko od slednjega izhajal iz vrst študentov in intelektualcev. Z njim opisuje »družbeno revolucijo«, ki se je v Nemčiji vršila konec šestdesetih let prejšnjega stoletja; mladi so začeli dvomiti v vrednote svojih staršev in začeli iskati alternativne oblike medsebojnega bivanja (začele so npr. nastajati komune). Začeli so eksperimentirati z življenjem, zavračati nekatere temelje starega reda (npr. poroko), odkrivati »prosto ljubezen«, mistiko vzhodnjaških filozofij in s pomočjo drog raziskovati tudi meje lastne duševnosti.

Kulturni vakuum, ki je v Nemčiji vladal po drugi svetovni vojni je imel velik vpliv na razvoj povojne generacije. Zaradi krhke oziroma neobstoječe identitete so nekateri mladi začeli iskati gradnike in navdih izven svoje kulture. Biti »Nemec« je bil tabu, zato je začela v nemškem prostoru na moči pridobivati anglo-ameriška kultura. A so nekateri mladi vseeno želeli iti svojo pot … Kal preporoda sta prispevali dve nemški umetniški eminenci tistega časa: Karlheinz Stockhausen in Joseph Beuys. Prvi je zaslužen za razne avantgardne zvočne trike, ki so jih krautrockerji (npr. Can) pridom vključili v svojo glasbo, drugi pa za teoretične koncepte, po katerih so nekatere skupine postavile svojo glasbo (npr. Kraftwerk, ki so v svojem konceptu izrecno poudarili, da so Nemci in da delajo »nemško« glasbo). Dedekind tako v ožjem smislu s krautrockom opredeljuje ravno to pestro glasbeno dogajanje, ki se je vršilo v Nemčiji od konca šestdesetih let naprej, z zlatim obdobjem med 1968 in 1974. Dotično »zvrst« krasi eksperimentalni in prosti pristop k ustvarjanju glasbe, ki je rodil vitalno in zvočno razvejano sceno z imeni kot so Neu!, Amon Düül II, Cluster, Harmonia, Can, Ash Ra Tempel, Popol Vuh, Tangerine Dream, Kraftwerk in Faust (več o tem vznemirljivem obdobju npr. tukaj).

V drugi polovici sedemdesetih let je bil krautrock že v zatonu, pojavil se je punk, nato pa post-punkerski nihilizem, ki se je izrazil v rušenju, v izrazu skupin kot so Einstürzende Neubauten in D.A.F. Vendar zvrst ni nikoli zares izginila; preko Briana Ena, Davida Bowieja, Garyja Numana in skupin kot so Public Image Lt., Ultravox, Primal Scream, Stereolab, Tortoise in Secret Machines se je krautrock prerinil v novo tisočletje, kjer so ga objele nove generacije glabenikov. V zadnjih letih se je pojavila kopica imen, ki se naslanjajo na »kozmična« utripanja t.i. berlinske šole (Tangerine Dream in Klaus Schulze). Krasi jih nagibanje k psihadeličnemu in »prostemu« ustvarjanju, k ustvarjanju zvočnih vrtincev s pomočjo »sintisajzerjev«. Forma, Mist, Dolphins in the Future in Emeralds je le nekaj skupin, ki posegajo po starih idejah (in zvokih) in jih prestavljajo v sedanjost.

Steve Hauschildt je klaviaturist prej omenjene skupine Emeralds, Tragedy & Geometry pa njegov nov album, ki je izšel pri založbi Kranky. Medtem, ko se v glasbi njegove matične skupine še najde mesto za električno kitaro, se Hauschildt pri samostojnem ustvarjanju opira le na sintetične zvoke iz »škatel«. Eden izmed njegovih virov navdiha je Manuel Göttsching, idejni vodja skupine Ash Ra Tempel, ki je na začetku sedemdesetih izdala nekaj strupeno psihadeličnih albumov, sredi sedemdesetih pa svojo glasbo »sintetizirala«. Inventions for Electric Guitar (1975), predvsem pa New Age of Earth (1976) predstavljata idejno podstat njegovega samostojnega albuma. Na Tragedy & Geometry nasproti poslušalcu nenehno snežijo in cvrčijo koščki zvoka ter programirana zaporedja, ki črpajo iz minimalizma Terryja Rileya, repeticije Stevea Reicha in »kozmičnega« sebstva Tangerine Dream in Klausa Schulzeja. Glasba je lahka in igriva, skorajda že lahkotna in prijetna za ušesa. Hauschildt je obrusil robove svojih vzornikov, brezkompromisnost in gledanje čez okvirje pa zamenjal s prijetnim in nevsiljivim. Škoda, da se redko spusti v »atmosferičnost« zgodnjih Tangerine Dream (Overnight Venusian) ali svoje zapise razpotegne v epsko dolžino (Music For A Moire Pattern); ni pa na žalost odporen na kič, Already Replaced in Peroxide sta šla čez sladkorni filter in bi bolj spadala v kakšno novodobno sintipop okolje. Produkcija je sicer sodobna in kristalno čista, struktura zapisov večinoma napeta in težje ulovljiva, a celotnemu albumu – da bi zares pustil trajen vtis – manjka tista ostrina in gon po preseganju, ki so ju imeli »staroselci«. Ampak premikanje mej verjetno niti ni bil Hauschildtov namen. Tragedy & Geometry je bolj poklon in izraz spoštovanja do preteklosti, je predvsem prenos določenega vzdušja in metodologije v sodobne okvirje. In v tem kontekstu je pričujoči album več kot uspešen.

Ljubezen in spoštovanje do svojih vzornikov je vezni člen, ki povezuje Stevea Hauschildta in Axela Wilnerja. Wilner, bolj znan po svojih delih kot The Field, je lani izdal album Looping State Of Mind in pozornemu ušesu ni ušla njegova nagnjenost do krauterskih dišav in valovanj. Ni torej nobeno presenečenje, da se je Wilner na novem albumu, a z drugim ustvarjalnim imenom, vrnil v Nemčijo sedemdesetih let, k virom svojega navdiha. Že leta 2010 je Wilner sodeloval pri enem krautrockerskem projekt; takrat je skupaj s še nekaterimi izvajalci (npr. Shackleton, Appleblim in Wolfgang Voigt) poustvaril album Tracks and Traces, ki ga je leta 1976 posnela skupina Harmonia v sodelovanju z Brianom Enom.

Wilner je nekaj pesmi svojega projekta Loops of Your Heart objavil na myspaceu že leta 2010. Tri od takrat šestih pesmi je obdržal na letošnji različici – na žalost je izpustil Sweat, s podeželsko romantiko prepojeno pesmico, ki spominja na zgodnje Kraftwerk (Ralf & Florian). Nova različica And Never Ending Nights vsebuje sedem pesmi, sedem spominov na drugačne čase. Tudi Wilnerjev namen – torej podobno kot Hauschildtov – ni odkrivanje novih poti in izrazov, ampak posnemanje toplega in organskega dihanja analognih inštrumentov iz sedemdesetih. Broken Bow združuje »motorično« čvrstost skupine Neu!, zlobno utripanje Tangerine Dream in tisto neskončno Wilnerjevo »zankanje« zvokov – prijem, s katerim je ustvaril že tri čislane albume. Ta pesem je edina, ki ima beat in bi lahko izšla tudi pod imenom The Field. Neukölln predstavlja nekaj minutno igračkanje z Moogom, v poslušalcu pa se prebudijo spomini na skupino Kraftwerk in njihovo pesem Kometenmelodie I. Na albumu ne manjka niti navezav na romantično plat dueta Cluster (End in At the Boards) niti povzemanja sintetičnih neviht Klausa Schulzeja (Lost In The Mirror). And Never Ending Nights ni tako vznemirljiv in »pot kazajoč« kot snov, ki jo je Wilner izdal pod imenom The Field; nov album deluje bolj kot učna ura iz zgodovine glasbe, ki bo verjetno zaradi avtorjevega pristnega pristopa marsikoga spodbudil k raziskovanju izvirnih virov. To pa je tudi nekaj in obenem zagotovilo, da krautrock iz zavesti poslušalcev in ustvarjalcev tako hitro še ne bo izginil.

Klikni tu za ogled vdelanih video vsebin.

Klikni tu za ogled vdelanih video vsebin.

Ne spomnim se veliko iz tega obdobja. Mogoče se tudi ni nič za spomniti. Včasih me preletijo občutki, vtisi, spomini in slike, za katere pa nisem več prepričan, ali so res iz tistega časa ali pa so nastali pod vplivom notranjih silnic, ki naše spomine popačijo in popravijo. Deloma lahko pač sklepam, da sem bil isti kot večina v tem obdobju: samopomemben, egocentričen in najpametnejši na svetu. Zagotovo pa vem, da sem že takrat norel za glasbo. Tisto, kar sem takrat poslušal, imam zdaj skrbno spravljeno v škatli pod posteljo, ampak recimo, da sem imel rad beate, ki sem jih iskal na kontinuumu mainstream – podzemlje. Eurodance in najtrši nizozemski techno iz plesnivih skladišč in klubov – no, tako sem si vsaj jaz to predstavljal.

1994. 2.

Bilo je čudovito brezskrbno obdobje oziroma bolje povedano, lahko bi bilo tudi polno skrbi, a je bilo takrat še lažje gledati stran. Udarec po glavi je prišel še prehitro, a tistega leta 1994 so bile druge stvari na sporedu. Recimo glasba, ki bi sedla na dušo. Nirvana me je dobila še premladega, zvok ja, žaganje kitar ja, ampak besedila se me niso dotaknila – šele čez nekaj časa sem ugotovil, da me besedila na splošno ne ganejo, t.j. ne zanimajo preveč, razen seveda svetlih in redkih izjem. Premlad sem bil, glasba, ki se mi je najbolj vtisnila v celice je izšla med leti 1994 in 1998.

1994. 3.

Vse, kar sem potreboval takrat je bil torej le še soundtrack. Prvenec Rage Against the Machine se me ni prijel; dober flow, dobro žaganje, a preveč agresivno. Cypress Hill – Black Sunday; totalno zadeti beati in flow, a na daljši rok premonotono. Death; prebrutalno, čeprav se me zadnje čase tole nekaj prijemlje. Pearl Jam; eh, za njih sem moral vsaj dva letnika srednje končat. Glasba iz filma Judgment Night; ja, to je bilo zelo blizu, žaganje in rap na enem kupu, a zmagovalec je bil en: Music for the Jilted Generation. Že prva pesem (prva po kratkem uvodu) Break & Enter je povedala vse. Der name war programm. Če so npr. The Doors še dobrih trideset let nazaj z uvodnim Break on Through obljubljali odprtje vrat na “drugo stran”, je bil klic skupine The Prodigy enostaven in rudimentaren: Break & Enter. Bolj primarno skorajda ne gre. To je bilo to: glasno, udarno in malce nevarno. In brez besedila, le koščki in koščki besed – kot da se generaciji X ni imelo ničesar za povedati. Glasba pred katero bi me starši in pedagogi svarili, če bi jo poznali.

Klikni tu za ogled vdelanih video vsebin.

1994. 4.

Nekega dne je prijatelj od nekod privlekel dva 30-centimetrskega nizkotonca, ki sta bila tako močna, da je odmevalo še tri nadstropja navzdol – in bi tudi odmevala še tri nadstropja navzgor, če ne bi prijatelj živel čisto na vrhu. »Si videl tisti spot, nekaj modrega mu leze iz ust«. Ja, Poison.

Klikni tu za ogled vdelanih video vsebin.

1994. 5.

Vsi smo bili enotni, to je to. Roker, metalec, reper in panker. We were all the same under the disco ball. Govorilo se je celo o prihodnosti “rocka”.

2012. 1.

Vedno so obstajale skupine, ki komplicirajo in skupine, ki gredo na prvo žogo. Skupine, ki komplicirajo si vzamejo čas, počasi razvijajo določeno idejo in pustijo poslušalca v napetosti, v pričakovanju.  Njihova glasba razkrije svoje čare šele po večkratnem poslušanju. In potem je tukaj še skupina The Prodigy, skupina, ki ni nikoli komplicirala. Do bistva je prišla takoj in brez oklevanja: distorzirana kitara, efekti, umazan in surov beat, zraven pa še dretje Keitha Flinta.

Nekdo, ki ima tako specifičen zvok, mora nujno slej ko prej trčiti ob samega sebe, se začeti neusmiljeno ponavljati in kopirati.  Zagona in idejnega kapitala je bilo ravno za dva res dobra albuma in peščico zgodnji rejverskih štanc. Nekaj so celo še izdali v novem tisočletju. Me ne zanima, no, sem poslušal in me ne zanima več. Ni pomembno in nikoli ne bo.

Nostalgično, kot tale spot spodaj.

Klikni tu za ogled vdelanih video vsebin.

Življenje je bilo v preteklosti manj zapleteno. Tradicija, izročila in oblast dana od »zgoraj« so pomenile manj dilem pri odločanju o lastnem življenjskem stilu. Sin od zdravnika je bil zdravnik, ker je bil enako že njegov dedek in pradedek. Tekom časa so se vezi, ki so posameznika usmerjale v točno določeno smer, zrahljaje –  zadihali smo svobodneje, a v bolj zapletenem svetu. Dandanes obstaja veliko možnosti za strukturiranje lastnega življenja in identitete, a ta svoboda je prinesla tudi svojo ceno. Raziskave kažejo, da se posameznik težje odloča, če se mora odločati med velikim številom možnosti. Preveliko število izbir hromi in v posameznika polaga seme dvoma – a sem se pravilno odločil? Oblikovanje identitete in iskanje lastnega mesta v svetu je tako postal projekt, za nekatere tudi vseživljenjski.

Do drobljenja ozemlja je prišlo tudi na glasbenem področju. Ali to pomeni, da so ljudje zadnjih nekaj desetletij bolj kreativni? Verjetno ne, bolj gre za interakcijo človekove kreativnosti in razvoja tehnologije oziroma njene dostopnosti – ter seveda vpliva svetovne mreže, ki omogoča hitro porazdeljevanje novih impulzov. Svet glasbenih zvrsti je postal skorajda že nepregleden, saj verjetno ni dneva, ko se v kakšen predmestju, getu ali bogati četrti ne rodi kaj novega. »Predalčkanje« je le poskus imeti nadzor nad to zvočno zmešnjavo, a če pogledamo npr. seznam elektronskih zvrsti, ki jih beleži wikipedia, je tudi smiselnost tega početja vprašljiva. Tudi »predalčki« izgubijo smisel, če jih je preveč. Še tako dobra klasifikacija pa se podre, ko se uho sooči s tresljaji, ki presegajo okvirje že znanega.

Glimmer, novi album poljskega skladatelja Michala Jacaszeka, je en takšen primer. Sam avtor glede pojmovanja ne komplicira preveč – za njega je izraz »elektroakustično« dovolj dober, a dajmo tole vseeno malce razširiti. Na albumu so spojeni inštrumenti (klarinet, godala, čembalo) z umetno generiranimi zvoki, npr. s pokanjem in šumenjem. Med poslušanjem je težko ločiti oba svetova, oba pramena sta namreč skrbno spletena v kito, v enoten in celovit tok, tako da je težko reči, ali poslušamo klasično glasbo z elektronskimi polnili ali elektronsko glasbo, v kateri vznikajo glasbila. Glimmer je prebogat za ambient; glasba je večbarvna ter v nenehnem gibanju, mešanju in prevračanju – za drone pa preveč raznovrstna, čeprav ima celoten tok nekakšno podobno kvaliteto, vsaj v smislu osredotočenega potovanja proti določenemu cilju. Album je melodičen, a tudi učinkovit v svojem posredovanju vzdušja; kot celota se nagiba bolj v komorni in introspektivni kotiček. Jacaszek stavi na moč zadržanosti, skorajda že sramežljivosti zvokov. Pred poslušalcem se odvija glasba, ki ne stavi na velike geste in pompozne nastope, ampak bolj na rahločutnost in zamegljenost, ki spominja na impresionistične slikarije. Predstavljajte si orkester, ki v meglenem jutru, sredi polja, med gostimi meglicami, počasi gode, zelo počasi gode.

Jacaszek je z albumom Glimmer ustvaril poseben glasbeni svet, ki po eni strani zveni staromodno, zaradi čembala npr. baročno, a po drugi strani moderno in s tistim specifičnim svežim prebliskom. Zapisi rišejo melanholične pokrajine, ki se pred poslušalcem pomikajo po skrivnostnih enačbah višjega reda, mogoče celo po takšnih, ki so nastale izven človeka. Glimmer namreč zveni kot čudovita igra narave, ujeta in stisnjena na nosilec zvoka; v tem se npr. Jacaszek razlikuje od Murcofa, ki na prvi pogled ribari v istih vodah. Tudi Mehičanov glasbeni svet združuje klasičnega z elektronskim, a so njegove stvaritve bolj plastične in preračunljive, medtem ko pri Jacaszeku dobimo občutek, da smo opazovalci samodejno razvijajoče se celote, toplega in živega glasbenega organizma.

Glimmer riše izrazno močne slike in pripoveduje zgodbe, ki se intuitivno navezujejo na naravne, lahko tudi na specifične zemljepisne točke. Upodobljena mogočnost in rahločutnost narave spominja na nekatere albume elektronske glasbe, ki jih je težko ločiti od njihovih zemljepisnih sidrišč (npr. Ambient 4 in Cirque). Jacaszekova glasba lahko deluje kot ozadje, njena otožnost in romantična prefinjenost sta dovolj nemoteči, a bo imel poslušalec več od nje, če ji posveti celotno pozornost. Le tedaj bo namreč zablestela v vsej svoji opojnosti in privlačni neulovljivosti.

Klikni tu za ogled vdelanih video vsebin.

Klikni tu za ogled vdelanih video vsebin.