Zlatko se je dobro leto po izidu njegovega prvenca vrnil na slovensko repersko sceno z novim albumom Zlatko in prijatelji - in kot že narekuje sam naslov, na njem gostuje veliko njegovih prijateljev oziroma reperskih kolegov (npr. Klemen Klemen, Flamie, Radič, Doša idr.).

In svet je spet lep. Zlatko in prijatelji je poslušljiv hip-hop izdelek, v nekaterih pogledih celo odličen - a seveda v svojem kontekstu. Album se večinoma giblje na predvidljivem terenu reperskih klišejev: veliko se duva, malo jamra ter zaljublja, malo pa se tudi kritizira sistem. Vsi klišeji so na kupu, a v povezavi z zares odličnimi podlagami ter nalezljivim kolektivnim duhom v smislu »skupaj zmoremo vse«, stvar deluje. Lepo je slišati, da nekdo tako živi za svojo glasbo in da je z njo povezan na nek skorajda že eksistencialni način. Take stvari ganejo in mestoma tudi premikajo gore.

Pobarat moram kvečjemu pomanjkanje uličnih sester (izjema je le Maruša, ki odpoje del refrena v drejevski Dvign pest), ki bi tale testosteronski overkill malce ublažile, zvito semplanje Morriconeja pa se mi zdi prej simpatično kot blasfemično. Urbano!

Januarja 2009 bo Esau z Radiocliti pod imenom The Very Best of izdal svoj prvi album, do takrat pa trio na Myspacu ponuja mixtape, ki na sproščen način združuje eksotiko africane z “zahodnimi”, bolj plesnimi prijemi. Dobro, priredba od Michaela Jacksona je skrajno nepotrebna, pa tudi tisti simfonični kič proti koncu je bolje preskočiti, a kljub temu gre za simpatičen mixtape, ki je več kot idealen za preganjanje novembrske sivine.

M.I.A. - Paper Planes (Esau Mwamwaya version)

Zaenkrat so najbolj znano ime te scene Buraka Som Sistema, ki so leta 2006 izdali EP From Buraka to the World, letos pa svoj prvenec Black Diamond. Fantje so trenutno tako urbani ter moderni, da je na njih postala pozorna tudi M.I.A. - kraljica plesno-političnih manifestov, ki gostuje na komadu The Sound of Kuduro - ki ga tukaj in zdaj, čisto nevzneseno proglašam za enega izmed komadov leta.

A najprej je bila tema, nato pa smo zagledali vihrav korak še vedno zelo vitalnega moža, ki se je sprehodil skozi parter in se dal slaviti kot zvezdnik. Sledila je kratka predstavitev, v kateri smo izvedeli, da smo priča posebni seriji intimnih koncertov, ki se razlikujejo od njegovih outdoor spektaklov, prav tako smo izvedeli zakaj ravno mi, torej Slovenija. Jarre je povedal, da je na začetku svoje kariere ravno iz Slovenije dobil nekaj pomembnih spodbud, zato je bil dotični koncert njegova dolgoletna želja.

Vse je to v živo, so nam povedali v uvodu - torej brez vnaprej posnetega materiala. No, to lahko le verjamem na besedo, saj sem sedel na tribunah in nisem imel dobrega pregleda nad celotno situcijo. Za morebitne napake se  je Jarre publiki opravičil, sledilo je še ogrevanje inštrumentov, nato pa je šlo res.

Začelo se je seveda z Oxygene part I, z neoprejimljivi sloji toplih akordov, ki so burili domišljijo poslušalcev že pred tridesetimi leti, svojega učinka pa niso izgubili tudi do dandanes. Bolj dinamično je bilo pri znanem Part II, pri temi, ki je bila uporabljena že v neštetih reklamah in špicah. Part II je prinesel tudi bolj konkretne ritme, ki so pritegnili občinstvo, ob pojavu markantne melodije, pa navdušeno zaploskali. Pri Part III je prišel v igro še eden izmed legendarnih inštrumentov - teremin, na katerega je Jarre odigral divji solo. Part IV je seveda najbolj znan komad z albuma. Zapomnljiva melodija ter video s pingvini, sta le dva elementa tega komada, ki sta se za vedno vtisnila v kolektivno glasbeno zavest. Sledil je coming down, umirjanje vzdušja s Part V, a je kmalu spet postalo dinamično in bolj oprijemljivo. Proti koncu koncerta se je nad glasbenike spustilo ogromno ogledalo, ki nam je omogočilo, da smo gledali protagonistom pod prste in se lahko tako res prepričali, da je šlo vse “v živo”. Poslovilni Part VI je zaključil preigravanje Oxygena in občinstvo je z burnim ploskanjem pokazalo svoje navdušenje. Sledil je še furiozen zaključek, ki je spravil skoraj celotno publiko na noge.

Po prvem delu se je Jarre zahvalil in zapustil oder. Po bučnem ploskanju se je vrnil še enkrat nazaj, a šele ko se je vrnil tretjič, je zaigral zaključni komad.

Jarre je bil tekom koncerta nenehno aktiven. Smukal se je med svojimi inštrumenti, pritisnil kaj tukaj, sprožil kaj tam, tako, da je publika dobila kar dober vpogled v sam proces ustvarjanja. Celoten koncert je spremljala “trezna” razsvetljava, ki je barvala inštrumente ter Jarra. Od njega smo sicer vajeni bolj spektakularnega lightshowa, a je bilo z ozirom na namen in prostor vsega skupaj ravno dovolj. Jarre se je kar vneto držal originala, torej studijskega posnetka, a je določene pasaže raztegnil oziroma na določenih koncih malce zimproviziral. Videti je bilo, da so poslušalce še najbolj pritegnili bolj dinamični in z ritmom podkrepljeni komadi, medtem, ko so bili mestoma bolj “prosti” deli mogoče že preveč prosti za uho, vajeno na strukturo in melodijo.

Celoten dogodek je trajal približno 1 uro in 25 minut, a je od tega seveda treba odšeti uvod ter aplavz ob koncu prvega dela. Na koncu torej pridemo na malce več kot dobro uro koncertiranja. Premalo? Kakor vzameš. Če upoštevamo, da je bil prvoten namen koncerta ponovna predstavitev Oxygena, smo lahko zadovoljni, da nismo šli domov po 40 minutah. Po drugi strani pa bi verjetno Jarre s še nekaj odigranimi hiti boljše zaključil večer. Kakorkoli že, Jarre je povedal, da se bo mogoče drugo leto vrnil s kakšnim outdoor spektaklom, do takrat pa lahko zaključim, da arhaični sintiji še vedno naredijo vtis. Velik.

Te dni spet odkrivam čare Cdjev, celote, sestavljene iz knjižice ter pisanega ploščka. Z veseljem jih poslušam vsako jutro v avtu. To je mojih 25 minut. Prej so v avtomobilu vladali abstraktni MP3ji na sivih rewritable diskih, zdaj pa je čas za regresijo – za regresijo na »originale«.

Nabavil sem si 2 albuma od Bowieja: glam rock Ziggyja (1972) in Aladdin Sanea (1973) lepo sede, ko se moja zavest še otresa sanjskih koščkov in se izogiba nevarnih trol. Ziggy je seveda klasik, Aladdin pa je bil zame večja neznanka. Po nekajkratnem poslušanju mi je v spominu ostal predvsem divji klavirski solo naslovnega komada, pri mojih jutranjih urbanih križarjenjih pa me v dobro voljo spravlja Drive in Saturday –s svojim čudovitim jamranjem in večglasnim zavijanjem.

Click here to view the embedded video.

Za 12 evrov pa sem dobil 3 zgodnje Vangelis albume. Vangelis, ki ga slišimo na teh zapisih ni ravno tak, kot smo ga vajeni recimo z Blade Runnerja ali Chariots of Fire. Gre za bolj eksperimentalne stvari, za Vangelisa, ki se gre umetnika in avantgardista. Z Albeda 0.39 (1976) ter Spirala (1977) sta obstala le Pulstar in To the Unknown Man, ostalo pa spada bolj pod (arhaičen) synthi-rock. Še huje je z Beaubourgom (1978), ki prinaša 39 minut bolj ali manj naključnega udrihanja po klaviaturah. Čisti obup, a ker mi občasno sede  pretencioznost in samozadostna drkarija (The Wall je moj najljubši album od Floydov)!, je tudi tale album kar kul za jutranje poslušanje.

Naslednji korak? Upičil sem se v tri zgodnje Miles Davis albume…

Vsi tisti, ki ste se zadnje leto sprehajali po Mariboru in Ljubljani (no, ali pa po Aalborgu), ste se verjetno srečali z osem metrskim kolosom, ki je govoril težko razumljive stvari. Šlo je za RoboVoxa, za interaktivno zvočno instalacijo Martina Briclja. Orjak sprejema tekstovna sporočila in jih nato verbalno posreduje mimoidočim. Avtor s tem projektom raziskuje vprašanja svobode govora, razmerja med osebnim in javnim ter odpira debato o funkciji in koristnosti robotov v človeški družbi. RoboVox je kakopak v službi posameznikov in ne oblasti, kar spet posega na področje cenzure, kontrole informacij itd. itd. Instalacija prinaša polno malho socialnih implikacij, mi pa se bomo v tem sestavku osredotočili predvsem na zvočno knjigo Your Voice, ki spremlja in zaokrožuje RoboVox projekt.

Zvočna knjiga Your Voice prinaša besedila raznih avtorjev (npr. Jane Horakove, Alexeija Monroeja idr.) na temo robotsko-človeških odnosov, zvočni del knjige pa sestavlja CD z glasbo.

Na glasbenem delu projekta naše barve dostojno zastopajo Random Logic, Octex, Borka idr., od tujih pa so verjetno še najbolj znani Plaid, ki domujejo pri legendarni angleški založbi Warp ter škotski Vector Lovers.

Glasba je - kot se spodobi za takšen projekt – elektronsko obarvana. Razlike med posameznimi produkcijami so predvsem v tempu in transparentnosti. Hitrejši ritmi si podajajo roke z bolj počasnimi, abstraktni zvočni zastavki pa spogledujejo s konkretnimi, bolj plesnimi rešitvami. A kljub omenjeni zvočni raznovrstnosti, album deluje kot koherentna celota, kot konceptualno zaokrožen izdelek. Glasbeno gledano, ne slišimo nič revolucionarno novega – nič, kar ne bi poslušali že od srede devetdesetih naprej – a nič ne de, bodo pa roboti prinesli kaj novega.

16. oktobra bo v (verjetno premajhni) Menzi na Metelkovi nastopila skupina Animal Collective. Nekaj dni prej - natančneje 5. oktobra, pa se bo na isti lokaciji zgodil koncert skupine Kammerflimmer Kollektief. Upam, da koncert slednjih, zaradi nastopa prvih, ne bo spregledan.

Kammerflimmer Kollektief je uresničena celota, neutrudljiva vsota delcev, ki nenehno raziskuje ter razširja svojo zvočno paleto. V njihovi glasbi se jazz inštrumenti prekrivajo z elektronskimi plastmi, veliko pa je tudi »prostorskih« rešitev, ki iz njihovih zapisov delajo atmosferični dogodek. Včasih so bolj jazzovski, drugič bolj komorno sramežjivi, spet tretjič neoprijemljivi in lebdeči, četrtič pa jim izpod prstov uhajajo našpičeni free-jazz vzorci. Vedno so na večih stolih hkrati, kar jih dela za eno izmed najzanimivejših »all inclusive« skupin naokoli.

Do zdaj sem slišal tri njihove albume: Cicadidae (2003), Absencen (2005) ter Jinx (2007) in po slišanem mislim, da bo zanimivo.

Več o koncertu in skupini.

Murat in Jose izgledata kot prijetna fanta. Njun način podajanja sporočil se razlikuje od večine »uličnih soborcev«. V besedilih vladata humor ter iskrivo obračanje besed, občutiti pa je tudi manj egotripanja. Dobro, tudi Murat in Jose na novem albumu povesta kdo in kaj sta in da nista včeraj po župi priplavala, a to delata s stilom in s simpatično skulirano mirnostjo. Tudi čez »fejkerje« se kaj pove, a to je že ustaljena reperska praksa.

Besedila so tudi na novem albumu Tuki not za naše razmere nadpovprečna, kar pomeni, da tudi nekatere že stokrat prežvečene teme, ki se dotikajo »materialistov« in »sistema« preživimo. Murat in Jose se izkažeta za pronicljiva opazovalca in tudi vsakdanje dogodke znata orisati na zanimiv način (beda nočnega življenja, druženje s prijatelji ali spominjanje na brezskrbno preteklost). Obregneta se tudi na stanovanjsko problematiko, a na žalost ne omenita tajkunov. To bi bil velik plus.

Druga stvar je »spremljava«. V času, ko je tudi slovenska produkcija »podlag« s pomočjo Kacafure in kolegov na visokem nivoju (glej Flamiejev prvenec Vse kar vidim), Murat in Jose svoje rime rajši speljujeta preko živih glasbil. Bobni, kitare in klaviature suvereno spremljajo lirični del in celoto včasih peljejo v reggae, drugič spet v ska, v splošnem pa način muziciranja pušča veliko prostora za morebitne koncertne improvizacje.

V bistvu na albumu ni slabega komada, zapise pa tudi bogatijo razni gostujoči vokalisti (npr. Maya in Benč, ki dodaja tisto melanholično noto zaključnemu Nazaj).

Mogoče Murat in Jose nista najbolj taff madafakerja na sceni, a to kar delata, delata dobro.

Kar hitro pa se je pojavil tudi parodični kontraudarec imenovan No Stress, “projekta” Justesse.

Pred kratkim pa smo dobili tudi nekaj čisto nove glasbe “ta pravih” Justice in sicer 4-delni prog-funk imenovan Planisphere, ki sta ga francoza naredila za Dior Homme fešn šov pomlad/poletje 2009. Tako zlobno nazobčano ter progressive Justice še niso zveneli.

In kaj se tam dogaja? Hodiš od stojnice do stojnice in ješ dobrote, ki jih pripravijo majstori roštilja iz cele Srbije. Bela vješalica, dimljena vješalica, punjeni čvap, gurmanska pleskavica itd.

Še kaj? Niti ne. Ješ, piješ kavo in počivaš, nekje vmes pa poslušaš trubače, cigane ali sintetizirano melanholijo. In to cel vikend. V programu pa je tudi karneval, katerega se udeleži tako lokalno karate društvo kot tudi Bolgarska etno skupina.

Hrana je bila seveda super, vročina pa neznosna. Tiste orjaške 500 gramske pleskavice pa me bodo nekaj časa še morile v spanju.

Ne, majice »Rođen da gazduje« nisem kupil.