Le Voyage Dans La Lune (A Trip to the Moon) je kratek film iz leta 1902, ki ga je režiral francoski režiser Georges Méliès. Velja za prvi znanstveno-fantastičen film, v njem pa se zrcalijo vplivi Julesa Verna in H.G.Wellsa. Zaradi svojih inovativnih posebnih učinkov, prvih poskusov naracije in arhetipske zgodbe o odkrivanju novih svetov ima posebno mesto v filmski zgodovini. Lani je bila na canskem filmskem festivalu prikazana restavrirana barvna različica filma, za katero je glasbo napisal francoski dvojec Air. Vesolje, luna in Air. Prav nenavadno je, da to te povezave ni prišlo že prej! Glasba Jeana-Benoita Dunckela in Nicolasa Godina je namreč že od samega začetka prežeta s temami vesolja in (retro) futurizma.

Le Voyage Dans La Lune predstavlja rahel obrat v ustvarjanju. Po treh sedativnih in elegantnih, a nevznemirljivih albumih, je duetova glasba spet pridobila na ostrini. Nov album po ambicioznosti in formalnem pristopu spominja na njune zgodnje albume kot sta 10 000 Hz Legend in The Virgin Suicides. Dunckel in Godin sta s pomočjo širokega nabora inštrumentov stkala pravcato sodobno vesoljsko simfonijo z nostalgičnim jedrom, ki  kot ponavadi pri njiju, diši po sedemdesetih letih prejšnjega stoletja. Glasba je bila prvotno napisana za spremljavo prizorov v filmu, zato je narava nekaterih zapisov razdrobljena in »neizdelana«. Kratke pesmi zadihajo le enkrat ali dvakrat in že zapustijo prizorišče. Daljše pesmi dobijo več prostora in tako lahko razvijejo določeno dinamiko in izrazno moč v kalupih od vesoljskega rocka in funka do zamaknjenih uspavank. Z izjemo dveh pesmi (Seven Stars in Who Am I Now?) na katerih gostujeta Victoria Legrand (Beach House) ter skupina Au Revoir Simone, in ki zvenita, kot da sta nastali na temni strani Moon Safarija, je album v celoti inštrumentalen. Verjetno je, da bo to marsikaterega poslušalca odvrnilo – predvsem če upoštevamo, da so zadnji trije albumi kar pokali od melanholičnega petja – zadovoljni pa bodo tisti, ki se jim je petje v duetovi glasbi vedno zdelo malce odveč.

Kako pa se glasba obnese v kontekstu filma? Po pogledanem lahko zaključim, da ne preveč dobro. Zapisi so enostavno preveč sodobni, večplastni in dinamični, da bi lahko učinkovito spremljali preprosto dogajanje na platnu. Prav tako duetova ponovno odkrita formalna drža in »progresivna« ostrina ne sovpadata z igrivim in hudomušnim načinom, ki ga izžareva film. Obe plasti delujeta na čisto drugačnih ravneh, dihata z drugačnim tempom in mogoče bi se filmu vseeno bolje podale duetove nevsiljive uspavanke. Glasba ne pridobi ničesar s strani vizualne podobe in obratno, oba svetova skupaj ne tvorita harmonične celote – kvečjemu se med sabo celo motita.

Na Le Voyage Dans La Lune ne slišimo ničesar, kar v takšni ali drugačni obliki od Air že nismo slišali v preteklosti. Omenim naj edino, da sta Dunckel in Godin na pričujočem albumu ponovno izrazila svojo preveč zapostavljeno pustolovsko plat, kar pomeni, da je njuna glasba po dolgem času spet uporabna v okoliščinah, ki niso opredeljene le s sproščanjem in sanjarjenjem.

YouTube slika preogleda YouTube slika preogleda
  • Share/Bookmark

Komentarji



Ime(obvezno)

e-pošta(obvezno)

Spletna stran

Govori odkrito

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !

  • Arhiv