Lupe Fiasco je bil pred leti tik pred tem, da postane nova osrednjetočna reperska sila. Mentorstvo hip-hop poslovneža Jay-Zja ter gostovanje na Westovem albumu Late Registration sta bili le dve stopnički od mnogih, ki so ga pripeljale do reperskega Olimpa, a so vrata ostala zaprta.

Lupe, s pravim imenom Wasalu Muhammad Jaco, je prišel prehitro – ali prepozno, kakor se vzame. Je eden izmed tistih, ki po svetu hodijo z odprtimi očmi. Premleva o marsičem, še najraje o rasizmu, političnem stanju, glasbeni klimi, kot zaprisežen musliman pa tudi o veri. Kritičen pogled in neke vrste »socialna zavest« ga umeščata blizu pozitivcev Arrested Development, zgodnjega Mosa Defa in Marvina Gayea, v filmskem svetu pa bi mu lahko bil blizu Spike Lee. Lupetov nastop je umirjen in premišljen, sporočila pretehtana in podana z »glavo«. Ima prepoznaven in samozavesten flow ter odkrita in neposredna besedila. Pove kaj si misli, pokaže s prstom, a je daleč od vzvišenega pridiganja in cinizma.

S prvencem Food & Liqour (2006) je stopil na že zavoženo sceno. Hip-hoperski svet je postal cirkus. Nekdaj aktivistična zvrst se je spremenila v tovarno za štancanje pop hitičev in v poligon za izživljanje fantazij predmestnih proletarcev: denar, babe, lasten helikopter in bazen. Vrhunec? Priti na MTV Cribs, se obleči v prevelike cape in sinovom ulice, ki jim ni uspelo, pokazati svoje trofeje – recimo z marmorjem okrašeno kuhinjo, domači kino, ritasto hispanjol čistilko ali zbirko dvajsetih kabrioletov. V takem svetu bling-blinga, bedastih in do poslušalca podcenjujočih besedil ter do neskončnosti ponavljajočih se klišejev in bolanih for, za Lupeta ni bilo prostora.

Drugi album The Cool (2007) je bil skrbno načrtovan. Šlo je za konceptualno zaokroženo celoto, s katero se je Lupe lotil sredinske hip-hop klime, njenih vrednot in duševnih obeležij. Beati so ropotali, godala dramatično vrtela, Lupe pa se je snovi lotil s skorajda že eksistencialistično resnostjo in zavzetostjo. Komercialno gledano, album ni bil ravno uspešen, čeprav številke govorijo drugače: 700.000 prodanih primerkov, štiri nominacije za grammyje in en hit, Superstar. No, bil je premalo uspešen za Atlantic. Možje pri založbi so hoteli hit album, kar pomeni album z dvemi, tremi hiti … in to je to. Ostalo jih ni zanimalo. Sporočilo, ostrina in kritičnost? Ja ja, ampak ne pozabi na speven refren in beate, da se bo še malce mrdalo. V klimi, kjer se na album gleda kot na še en kanal promocije »performerja«, oziroma kot na »nosilca« peščice hitov – in ne več kot na zaokrožen in celostni izdelek, s katerim se izvajalec predstavi, The Cool res ni bil uspešen.

Po izidu albuma The Cool je Lupe napovedal izid novega, trojnega albuma. Ob tej novici je verjetno nekaj založbinih referentov doživelo blažji srčni zastoj, saj kot smo že prej rekli, albumi se ne prodajajo, trojni pa sploh ne. Lupetovi velikopotezni načrti so bili za založbo nesprejemljivi. Mora biti enojni album! S hiti! Nove posnetke je založba zavrnila – prvič, drugič, tretjič. Nato je Lupe zavrnil nekaj pesmi, Atlantic pa izid albuma prestavil za nedoločen čas. Lupetovi feni so se zganili, predložili peticijo, celo demonstrirali pred pisarnami založbe v New Yorku in tako zahtevali izid albuma. In album Lasers je končno izšel. Na žalost.

Tisti, ki so uživali ob Lupetovih prejšnjih albumih in npr. tudi ob odličnem mixtapeu Enemy of the State (2009), bodo za uživanje ob novem albumu morali na lobotomijo čelnega režnja, torej tistega dela, ki je odgovoren za razmišljanje in presojanje. Že prvi singl The show goes on razkriva vse grozote. Generičen elektronski beat, ki je trenutno tako priljubljen v hip-hopu in r&b-ju, smešno pompozen refren, sintetična godala in »ukraden« sempl – tokrat naj se križajo feni skupine Modest Mouse.

Atlantic je dobil svoj hit album – kako, ne vem, a ga je dobil. Lasers vsebuje vsaj tri ali štiri potencialne hite. Skoraj vsaka pesem ima z auto-tuneom zlorabljen refren, patetičen in omleden. Besedici corny in cheesy vsega skupaj niti približno ne opišeta. Minimalistično spremljavo prejšnjega albuma je zamenjala napihnjena, hiperproducirana mezga, sestavljena iz cheap zvenečih sintijev, “trensi” zvokcev, eurodance beatov in impotentnih kitar. I don’t wanna care tonight zveni celo kot nekaj, kar bi lahko končalo tudi na zadnjem albumu Black Eyed Peas. Neverjetno.

Lupetov glas je stisnjen, včasih ga komajda slišimo, saj se oglaša tam nekje zadaj za vsemi digitalnimi zavesami ter mrežami. Na albumu gostuje tudi Skylar Grey – kot izgleda, so se menedžerji vseh dežel odločili, da jo bodo porinili h koritu – letos zaenkrat gostuje še pri Dr. Dreju in Diddyju. »Založba« se je deloma vtaknila tudi v Lupetova besedila, na določenih delih odrezala in poravnala, ali pa mu neposredno, kot npr. pri prvem singlu The show goes on, »priporočala« naj ne gre »pregloboko«. Lupe se na albumu loteva rasizma, Obame, politike glasbenih programov in še marsičesa, a tudi še tako posrečene domislice izgubijo na ostrini zaradi obupne spremljave in perverzno bankabilnih sing-along refrenov. Edina svetla točka albuma je All black everything, pesem, ki diši po »starem« Lupetu: ropotajoč beat, čudovita godala v ozadju ter polna vreča modrosti in zabavnih opazk. Potrpljenja je konec najkasneje pri zadnjem komadu Never forget you, ki ima enega izmed najbolj radijsko ustrežljivih refrenov vseh časov. Amnezijo, prosim.

Nimam pojma kaj se je zgodilo, kdo je komu zabadal bucike pod nohte in kdo koga ščipal za jajca. Kaj je Lupe podpisal in koliko dobil, še manj. Vem le, da tukaj nekaj ni prav. Lasers zveni kot en velik kompromis. Vsebina je ostala bolj ali manj enaka, a embalaža smrdi na kilometer daleč. Eden izmed najbolj prisebnih reperjev zadnjih nekaj let, eden redkih, ki je še videl preko hip-hoperskega hedonizma, je končal v filmu, ki ga je na prejšnjem albumu še tako kritiziral. Osrednje hip-hopersko ognjišče potrebuje novega junaka.

P. S. Album se je v ZDA zavihtel na prvo mesto lestvice najbolj prodajanih abumov. V prvem tednu je bilo prodanih malo čez 200.000 primerkov. Oba singla (The show goes on in The words I never said) zaenkrat nista prebila top 50.

All black everything

YouTube slika preogleda
  • Share/Bookmark

Komentarji



2 komentarjev

  1. Citronella, dne 23.03.2011 13:38

    Zelo zanimivo. Še en v vrsti prodanih duš. Kot da svet hiphopa nima dovolj raka v obliki raznih pol dolarčkov, cunnye zahodov in črnookih grahkov.

    Si že kdaj slišal za Aesop Rocka?
    Bi lahko naredil recenzijo njegovega zadnjega albuma?

    Hvala,
    lp

  2. SpeLa, dne 8.04.2011 21:51

    Res je zabredel tale Lupe. Čisto razočaranje. Album bi bil mogoče ok le, če bi z ratrakom vse kiči produkcijske okraske odkidali in steptali.
    Ostalo mi je navijanje za Japanese Cartoon, mogoče ga bo njegov, “nezadenarski” side project spametoval. http://bit.ly/gOSORX

Ime(obvezno)

e-pošta(obvezno)

Spletna stran

Govori odkrito

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !

  • Arhiv