Ljubljana / Kino Šiška / 06. 03. 2011

Število obiskovalcev: približno 150

Zadnje glasbeno desetletje je eno veliko vračanje, recikliranje, povzemanje, nanašanje, naslanjanje in oziranje na glasbene dosežke, zvoke, ideje, principe, koncepte in prijeme iz preteklosti. Skoraj ni zvrsti, ki ni bila ponovno obujena, uporabljena in najdena: post-punk, krautrock, new wave, no wave, industrial, EBM, progressive rock, synth-pop … in disko.

Poteze diska, zvrsti, ki je v drugi polovici sedemdesetih let prejšnjega stoletja pod svetlečo kroglo zbrala obrobne družbene skupine in posredovala sporočila ljubezni, enakosti in osebnega izražanja ne glede na barvo kože ali spolno usmerjenost, v zadnjem desetletju zasledimo v glasbi mnogih skupin: Hercules and Love Affair so na prvencu obudili ekstatičnost in hedonizem legendarnega Studia 54, Goldfrapp na zadnjem albumu odkrivajo Giorgia Moroderja in ABBA, švedska pevka Sally Shapiro pa na svojih albumih italo disco. Elemente disko glasbe sta prevzela tudi norveška producenta Lindstrøm in Prins Thomas ter razvila t.i. space disco, nu-disco ustvarja ameriška skupina Jessica 6, na disko ritme pa nista imuni niti pop zvezdi Kylie Minogue in Lady Gaga.

Feeling without touching

YouTube slika preogleda

Okoli disko glasbe je svojo celotno estetiko in pojavo zgradila tudi ameriška založba Italians do it better. Založbo vodi skupina zanesenjakov, fenov in glasbenikov z ljubeznijo do čisto specifičnega produkcijskega odtenka, ki jemlje iz enostavnosti in primitivnosti Carpenterjeve filmske glasbe (npr. Assault on precinct 13 in The Fog), Moroderjevih epov (Midnight Express in Scarface), hladnosti nemških Kraftwerk in kičaste sinti glasbe iz osemdesetih izpod prstov Claudia Simonettija, Fabia Frizzija in skupine Goblin, ki so »ozvočili« grozljivke italijanskih režiserjev kot sta Dario Argento in Lucio Fulci.

Leta 2007 je založba izdala album After Dark, na katerem se je predstavilo šest njenih izvajalcev. Kompilacija je dobila pozitivne ocene, se istega leta pojavila na mnogih best of seznamih ter predstavlja tudi še dandanes dober uvod v založbino delovanje, saj vsebuje vse njene ključne in prepoznavne elemente: topel zvok analognih sintijev, počasne beate (okoli 110 udarcev na minuto ali manj), zaradi katerih glasba deluje zasanjano in narkotično ter eterične ženske glasove, ki indiferentno blodijo v temi, nekaj slepih ulic stran od Kate Bush in Debby Harry. Kolektiv založbe Italians do it better je dobro naštudiral baročne prijeme preteklosti in jih prenesel na področje rahlo mračnega postopanja. Recimo mu 5 a.m. disco, disko za tisti del dneva, ko se začne že počasi daniti, zabava zaključevati, svetloba pa objemati še tako temne kotičke. Na zbirki sta izstopali dve skupini: Chromatics in Glass Candy – slednji so se v nedeljo ustavili v Kinu Šiška.

Rolling down the hill

YouTube slika preogleda

Še najprej pa sta oder »ta majhne dvorane« zavzela Urša in Rok, člana skupine New Wave Syria. S prej omenjeno druščino si delita ljubezen do analognih sinitjev, ustvarjanje v DIY ozračju in glasbeno načelo »manj je več«. Tudi glasba »sirijcev« je minimalistična, reducirana na najnujnejše elemente: na plastičen beat, klaviature, kakšen efekt ali dva in glas. So pa razlike v referencah – le-te se pri »ameriških Italijanih« nahajajo v sedemdesetih in osemdesetih letih prejšnjega stoletja, pri duetu pa v hrupno-melodičnih konglomeratih založb kot sta Warp in Morr Music – in namenskosti. Skoraj vsi projekti založbe Italians do it better ciljajo na plesišče, na neposreden učinek glasbe, ki gre v noge in telo. New Wave Syria sta pogojno plesna, mogoče za trzljaj ali dva, za upogib trupa ali kimanje z glavo. Njune pesmi koreninijo v repeticijah, v sprožanju stanja transa in zamaknjenosti. Beat je le spremljevalec in ne v prvem planu.

New Wave Syria sta začela s trojčkom Random logic, Let it out in Audiorape, s programiranimi beati, prostranimi klaviaturami na meji prijetno kičastega, občasnim truščem in Uršinim glasom, ki je dopolnjeval prijetnost celostne zvočne slike. Nastop je bil suveren in korekten, izvedba zvesta izvirnikom z albuma. Med nastopom sta iz škatlic spustila tudi nekaj novih pesmi, ki se držijo že preverjenega zvočnega okvirja, torej rahlo distorziranega, a melodičnega elektropopa. Duo spretno vozi med umirjenim in hiperaktivnim ter truščem in melodijo. Prav spretno izkorišča tudi moč repeticije in dobro tempiranih vrhuncev, ki ponesejo pesmi v višave. Z repom in glavo, skladno z modernimi tokovi in zaokroženo. Lepo, da jih imamo. »Indie electropop«, bi verjetno rekla ena izmed hip internetnih strani ter jima prisolila solidno 7.7. Čakamo na izid novega material.

Geto boys

YouTube slika preogleda

Nato je oder zavzela skupina Glass Candy. Pevka Ida No, ki v spotih in na plakatih vedno izgleda kot da je priletela iz leta 1984, je bila tokrat manj vpadljivo oblečena, a z obveznimi bleščicami na obrazu. Med nastopom je nenehno skakljala po odru, delala vaje, ki so spominjale na aerobiko, povedala kakšno simpatično, se čudila kako veliko ljudi je prišlo, predvsem pa kanalizirala hrepeneče in histerične disko dive. Pela je bolj zase, držala razdaljo, stik s publiko pa iskala med posameznimi komadi. Skupina je poglaviten cilj večera uresničila: ples, ples z veliko črko P.

Glass Candy v živo nadoknadita tisto, kar jima manjka na albumih. V živo zvenita bolj, hja … »živo«. Beati imajo več soka in udarnosti. Glasba skupine je bolj pisana in dinamična. Idin glas ima večjo izrazno moč in je bolj v prvem planu kot na albumih. Tisti »dark« iz prej omenjene kompilacije je izginil, nadomestile so ga prošnje za ljubezen, zabava in klubske himne za sobotno rajanje. Bleščeče, vzneseno in plesno na kvadrat.

Computer love (Kraftwerk cover)

YouTube slika preogleda

Prvi del, ki je trajal 45-minut, se je odvrtel hitro in ekstatično. Prve vrste so norele, zadnje malo manj, vse pa sta spodbujala vedno hiperaktivna Ida in tekom nastopa vedno bolj razživeti Johnny Jewel, ki je manipuliral klaviature in sempler. Prvi del se je zaključil s himnično monotonijo Warm in the winter: z bleščečim motorikom in čedalje bolj histerično Ido. »I love you«. V bisu sta sledili še dve pesmi, »hita«: Rolling down the hill in Animal imagination.

Simpatičen disko večer, brez večjih presenečenj in pretresov … Pot nam je kazala svetleča disko krogla … Trije mogočni stebri v postjonskem stilu pa ograjevali svetišče zabave … Sunday night fever. Pa do naslednjič!

  • Share/Bookmark

Komentarji



1 komentar

  1. Devil Angel, dne 8.03.2011 22:08

    Sometimes I really miss this …
    Pa naslednjič grem res, brez izgovorov, je očitno najs tud v živo :D

Ime(obvezno)

e-pošta(obvezno)

Spletna stran

Govori odkrito

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !

  • Arhiv