Letos, približno ob istem času, sta svoja prvenca izdala dva »glasbena mulca«, stara malce čez 20 let. Prvi je James Blake (letnik ‘89), čigar s premori in tišino razširjen, introspektivno obarvan dubstep že pobira hvale širom sveta in ga bomo verjetno konec leta našli na vseh seznamih med prvimi desetimi. Drugi je Nicolas Jaar (letnik ‘90), ki ima za sabo že nekaj EP-jev, lani pa je opozoril nase z remiksom/priredbo Jacksonovega Billieja Jeana. Zanimivo, ampak to, kar je Jaar naredil iz zimzelenega hita, je nekaj posebnega. Pop poskočnico je slekel do kosti ter jo spremenil v neprijetno in zadržano počasnost. Jackson še nikoli ni zvenel tako hladno in sterilno, tako osamljeno in detached – kot da bi nam pel iz onostranstva. Srhljivo, a zelo učinkovito.

Nicolas Jaar je nepredvidjiv ustvarjalec – kaj drugega pa lahko pričakuješ od nekoga, ki pod rubriko »vplivi« navede ethio-jazzera Astatketa, Erika Satieja in velikopoteznega techno minimalista Villalobosa? Poleg tega, da je nepredvidljiv, je tudi težko opredeljiv. Z njegovim imenom se pogosto pojavljajo oznake kot sta »minimal techno« in »microhouse«, a tisti, ki bo na njegovem prvencu iskal monotone plesne beate, bo razočaran. Jaar se v svoji glasbi ukvarja z vsem drugim, samo z beati ne. V ospredju je ljubezen do detajlov, brisanje mej med »elektronskim« in »živim« in ustvarjanje vzdušje. Beati so redko v prvem planu, tu pa tam vzniknejo, dopolnijo idejo, se prelomijo in spotaknejo ter velikorat delujejo le kot dodaten košček v mozaiku. Plesa na albumu je torej bolj malo, a to ne pomeni, da se ne dogaja veliko drugih stvari. Jaar tudi poje, sicer z izdatno pomočjo filtrov in raznih polnil, a dovolj dobro, predvsem pa kontekstu primerno. Njegov glas ni nikoli v ospredju, ampak se vedno giblje nekje v ozadju, potopljen v morje raznih zvokov. Space is only noise biva na več bregovih hkrati (ambient, techno, »field recordings« itd.), a vseeno zveni zaokroženo. Je kot mixtape, s katerim se predstaviš založbi. Kljub množici idej premore enoten lesk – lesk premišljenosti in sofisticiranosti. Slušalke so obvezna oprema, saj s pomočjo njih odkrijemo, da na videz monotone in ponavljajoče se ideje vsebujejo vrsto zvočnih odtenkov in minimalnih sprememb, v katerih korenini albumova privlačnost in subtilna zagruvanost.

Uvod vsebuje kratek pomenek v francoščini, morske valove, otroške glasove in spokojno sprehajanje po klavirskih tipkah. Too Many Kids Finding Rain In The Dust je s cigaretnim dimom prepojena laganica, ki zveni, kot da je priletela naravnost iz Lynchevega filma. Čista »organika«: nekje v ozadju se trese Jaarov glas ter prepletajoča godala, v ospredju brenka kitara, ovita v razne efekte, v zadnji tretjini pa svoje mesto najde še majav beat. Po podobnem scenariju se odvije tudi Keep me there, a nas tam poleg nenehno lomljenih ritmov preseneti še podivjano trobilo. Space Is Only Noise If You Can See je retro elektopop, ki diši po osemdesetih, I Got A Woman čistokrvni bluz-hop, Specters Of The Future pa kratka učna ura inštrumentalnega hip-hopa, ki vsebuje več udarnosti kot zadnji trije albumi Scotta Herrena skupaj. In tako naprej in naprej in naprej. Vsaka pesem je poglavje zase in vsebuje presenečenje ali dve. Pri Jaaru pač nič ne poteka po ustaljenih in že prehojenih poteh. Njegov glasbeni svet je večplasten, sestavljen sicer iz znanih in že slišanih elementov, a skrivnost je v tem, da jih Jaar postavi v zanimive, »nove« odnose. »Experimental« in »electronic« torej? Eh, presodite sami, upam pa, da na Jaara seznami ob koncu leta ne bodo pozabili.

Space is only noise if you can see

YouTube slika preogleda

Keep me there

YouTube slika preogleda
  • Share/Bookmark

Komentarji



4 komentarjev

  1. Nidurun, dne 4.03.2011 17:05

    james blake bo top 10 pri nme, nicolas jaar pa pri tebi (čeprav ne oštevilčen). izberem slednjega. grem prvič čez in sem absolutno naklonjen. slike so močne, barva glasbe se zažre v tkanino in ostane tam nevsiljivo ampak očitno. besede so močne, žametni glas šansonjerja jih pozibava kot dojenčka na rokah nad oblačno normandijo. kolikor jih razumem in kolikor ne. kul.

  2. mgerencer, dne 4.03.2011 22:28

    Hm, sem razmišljal glede oštevilčnosti. Ker bo seznam leta 2011 verjetno moj zadnji – drugo leto je namreč 2012, torej, leto, ko bo vse dobro in slabo uničeno – sem se odločil, da pa bom vseeno poskušal z rangiranjem. Top 20, pa to.

  3. Nidurun, dne 5.03.2011 12:29

    pozdravljam pogumno potezo. če boš potreboval kakšno praktično pomoč, lahko uletim s sistemom ovenjevanja na decimalke. po tvojih kriterijih, seveda.

  4. ninalena, dne 7.03.2011 22:31

    uu, tenks za nicolasa. nisem poznala. mi je pa na prvo poslušanje strašnooo všeč.

Ime(obvezno)

e-pošta(obvezno)

Spletna stran

Govori odkrito

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !

  • Arhiv