“Are we gonna boogie tonight?”

Ja, lahko bi bilo grozno in tako mučno ter izčrpljujoče kot À l’intérieur, ampak hej, saj govorimo o italijanskem thrashu iz sedemdesetih in osemdesetih …

Night Train Murders (Aldo Lado, 1975) in The House on the Edge of the Park (Ruggero Deodato, 1980) se več kot očitno zgledujeta po eksplotacijskem klasiku The Last House on the Left (1972) – in težko rečem, kateri bolj dobesedno. Pri prvem lahko v dve-najstnici-na-podeželju-naletitia-na-skupino-psihotov besedno zvezo “na podeželju”, zamenjamo z “na vlaku”, pri drugem pa že sam naslov napeljuje na izvor, vzor pa dokončno potrdi pojav Davida Hessa, ki je spet ponovil vlogo terorizirajočega alfa samca, torej po Cravenu še pri Deodatu.

YouTube slika preogleda

V Night Train Murders spremljamo dve najstnici, ki na božični večer z vlakom potujeta k staršem na večerjo, med vožnjo pa naletita na sprevrženo trojico, ki ima svoje ideje in predstave o zabavi na sveti večer. Film sledi doktrini žanra: najprej bolje spoznamo obe punci, ki sta simpatični, vihravi in polni življenja. Na tej točki naj bi stekla gledalčeva identifikacija z obema milima bitjema – ali pa vsaj simpatija – v vsakem primeru pa nekakšna čustvena navezanost. Sledi prijem, viden in uporabljen že velikokrat: predmetu (ali predmetoma, predmetom) čustvene navezave se začnejo dogajati hude in grozne stvari, zaradi že omenjene navezave pa začne trpeti in se mučiti tudi gledalec.

Punci v Night Train Murders gresta skozi razne oblike fizičnega in psihičnega nasilja; vidimo poniževanja, udarce, razne perverzne igrice in posilstva. Film se po osnovni filozofiji naslanja na “ameriški original” – tam se miren zakonski par, ko ugotovi, da ima pred sabo morilce svoje hčerke, prelevi v brutalna maščevalca, med vrsticami pa sporoča, da ekstremne situacije lahko spremenijo še tako zakoreninjene osebnostne poteze. Night Train Murders igra na isto karto, kot celota pa ne pretrese. Eksplotacijo namreč zasenči tipičen “B-feeling”, cheesy dialogi, smešna, neprepričljiva igra in še bolj smešna sinhronizacija. Težko ga priporočam, še Morriconejeva glasba je bleda in nezapomnljiva, a vseeno – najbolj zvesti feni žanra naj zagrabijo, oziroma so verjetno že.

YouTube slika preogleda

The House on the Edge of the Park se odvrti v znamenju Davida Hessa. Osem let po The Last House on the Left in z nekaj kilogrami več se Hess vrača v vlogi psihopata in seksualnega manijaka, a najprej predvsem pretrese s strupeno rumenim suknjičem, napol dementnim zvijanjem in smešnimi enovrstičnicami (“I wanna boogie”, ampak to dobesedno, torej, da bi res šel v diskoteko in ne, da bi šel na morilski pohod!). Nato s slaboumnim prijateljem pristaneta na zabavi petičnih meščanov in se začneta zabavati po svoje. Težko rečem, da Hess blesti v vlogi psihopata, moram pa priznati, da mu je pisana na kožo.

Deodatu uspe ustvariti celo nekaj takega kot je suspenz, ostale moči pa porazdeli na soft-porno prizore, zabavna zeitgeist oblačila in make-up, nasilne izbruhe, nekaj fejk krvi ter hja, smešno in leseno igro. Identifikacija naj bi tokrat stekla s tlačenimi ter maltretiranimi, jeza pa se katarzično sprostila v končnem obračunu in obratu. Recimo. Spet za fene žanre, a bolj na mestu kot Night Train Murders.

Ruggero Deodato : Aldo Lado – 2:0

(druga točka gre na račun glasbe Riza Ortolanija, ki “preglasi” bledega Morriconeja).

Ja, lahko bi bilo grozno in tako mučno ter izčrpljujoče kot À l’intérieur, ampak hej, saj govorimo o italijanskem thrashu iz sedemdesetih in osemdesetih …, ki ga imam rad ravno zaradi vseh “napak”.

P.S. Zvočni zapisi so iz filma Amer, katerega DVD je že na poti. Stelvio Cipriani in Ennio Morricone.

YouTube slika preogleda
  • Share/Bookmark

Komentarji



1 komentar

  1. IZTOK GARTNER, dne 3.02.2011 20:36
    IZTOK GARTNER

    The House on the Edge of the Park je dober film. Zajeban za ogled, a dober.

Ime(obvezno)

e-pošta(obvezno)

Spletna stran

Govori odkrito

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !

  • Arhiv