Rad imam nemščino, njeno robatost in strogost. V njej najdem veliko čudovitih, a težko prevedljivih – ali pa sploh neprevedljivih – besednih zvez in dvojnih pomenov. Skupino Kraftwerk seveda najraje poslušam ravno v nemškem jeziku, njihovi albumi v angleščini zvenijo premehko in “presladko”, šele z nemščino pa njihova glasba dobi tisto privlačno “mehanskost” in (navidezno) hladnost.

V nemškem jeziku pa mi je všeč tudi to, da se posamezne besede združujejo, tako nastajajo zloženke, tudi prave “mega” besede, kot sta npr.: Donaudampfschiffahrtsgesellschaftskapitän (“kapitan parnika družbe Donava”) ali Rindfleischetikettierungsüberwachungsaufgabenübertragungsgesetz (ne bom se niti trudil s prevodom v slovenščino, naj podam raje angleški prevod: “Law on delegation of supervision duties for marking of cattle and labeling of beef”).

Obstajajo pa tudi krajše “združenke”, kot je npr. Schlussnummer – die Schlussnummer, če sem bolj natančen. V kontekstu glasbenega albuma gre za “pesem, ki zaključuje”, torej za “zadnjo pesem na albumu”.

Ob tem se seveda spomnim na veliko “zadnjih pesmi”, brez katerih nekateri albumi ne bi bili isti: The End, European Son in Rock ‘N’ Roll Suicide je le nekaj takih. Moja letošnja najljubša zaključna pesem se nahaja na albumu, ki ga sploh nisem uvrstil na seznam mojih najljubših – pa ne zato, ker bi bil slab, ampak predvsem zaradi “racionalizacije” seznama – Black City od ameriškega producenta Matthewa Deara.

Matthew Dear je na njem svoj negovan techno prenesel v imaginaren “Black City”, v kul in stilizirano urbano “pop” okolje. Že po naslovnici albuma lahko sklepamo, da imamo opravka s state of the art pristopom, s hiperproduciranim plesnim zvokom kovinske barve, ki ga obkrožajo hladne neonke in poslanci ter poslanke coolnessa, vodi pa Dearov z efekti prežet glas.

YouTube slika preogleda

Black City ponuja nekaj eksotičnih pop komadov, kot tudi nekaj za plesišče krojenih “štanc”. Po devetih pesmih pa nas čaka majhno presenečenje, pesem Gem, ki se ne kiti z bleščečo jet set produkcijo, slick beati in distanciranim Dearom. Gem je balada z rahlo kičastimi klaviaturami in iskrenim sporočilom. Od nekoga, ki se je prej tako “afnal” in postavljal na plesišču, tega ne bi pričakoval. Po preplesani noči je (očitno) čas za (samo)refleksijo in resnične besede.

Gem, die Schlussnummer des Jahres. S četrtino Briana Ena.

YouTube slika preogleda
  • Share/Bookmark

Komentarji



1 komentar

  1. še..., dne 28.12.2010 14:42

    vedno mi je slow dance najbolj všeč :)

Ime(obvezno)

e-pošta(obvezno)

Spletna stran

Govori odkrito

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !

  • Arhiv