Kammerflimmer Kollektief – Wilding

Skrivnostni Kammerflimmer Kollektief sedi na večih stolih hkrati. V osnovi so jazzerji, a jih rado odnese v elektroakustični ambient ali osredotočen drone. So jazzovski in komorno sramežljivi. Nekje nad gosto gmoto pa lebdi še skrivnosten ženski glas, ki poglablja zasanjanost njihove glasbe. Kljub prijetnemu zvoku pa ohranjajo ostrino in nekakšno neprijetnost, zaradi česar so enostavno preveč sinister, da bi jih označili za easy listening.

YouTube slika preogleda

Under Byen – Alt Er Tabt

Under Byen niso »kul«, sploh pa ne “indie”. Ne opirajo se na nobeno sivo eminenco in bodo verjetno za večino poslušalcev neprivlačni in enostavno preveč way out. Na sceni so že od leta 1995 in skorajda ne uporabljajo kitar. V svoj edinstven zvok vključujejo godala (violine, čelo), klavir, razna tolkala in komaj zaznavna elektronska polnila. Posebno mesto zavzema pevka Henriette Sennenvaldt, ki s svojim predirljivim glasom prispeva avro eteričnosti, za vse, ki ne razumemo danščine, pa tudi občutek skrivnostnosti. Album odlikuje skrivenčena, težje sledljiva melodičnost in opran »komorni zvok«, ki s svojim grobim leskom posreduje občutek nečesa drugačnega in nenavadnega. Geheimtip leta.

YouTube slika preogleda

Laura Gibson & Ethan Rose – Bridge Carols

Krhkost leta. Albumu Bridge Carols grozi, da bo vsak trenutek razpadel na nešteto nežnih zvočnih vlaken. Kot v spanju se mimo nas pomikajo oprane ambientalne plasti, tu in tam zazveni kakšen inštrument, nekje sredi (ali ob strani, zgoraj, spodaj?) pa se sprehaja Laurin glas, ki pripoveduje melanholične zgodbe. Iz elektronskega v akustično in nazaj.

YouTube slika preogleda

The Books – The Way Out

Albumu na mojem seznamu niso razvrščeni po vrstnem redu, a če bi bili, bi bil The way out blizu vrha, verjetno med prvimi tremi. Ima vse, kar imam v glasbi rad: izziva me in vabi k poslušanju, na njem najdem kopico avantgardnih prijemov, eksperimentiranje z zvokom in ustvarjanjem vzdušja – vse skupaj pa je kanalizirano v strukturirano, ja, recimo temu “pop okolje”. The way out je vznemirljiv zvočni kolaž, sestavljen iz množice bizarnih semplov, stilsko raznovrsten, a obenem zelo koheziven. Pop z avatgardnimi potezami ali avantgarda s pop potezami?

YouTube slika preogleda

Oneohtrix Point Never – Returnal

Onkraj new-agea. Oneohtrix Point Never alis Daniel Lopatin je ljubitelj arhaičnih sintijev iz osemdesetih let. Uporablja jih za eksperimentalne izlete v minimalizem, drone in psihadelijo, pri tem pa ohranja nostalgičnost in nekakšno jarrovsko kičastost. The Returnal je z izjemo uvodnega hrupa, umirjeno zvočno potovanje, rahlo corny, a vedno v službi “raziskovanja”. Pesem Returnal je bila po izidu albuma posneta še enkrat: glas je tokrat posodil Antony Hegarty.

YouTube slika preogleda

Ratatat – Lp4

Duo Ratatat ne potrebuje veliko – samo strune in sempler. S pomočjo teh dve elementov obvladujeta tako konkretne plesne korake, kot tudi bolj ovinkaste in abstraktne poteke. Celoten album preveva šarmanten slickness in veselje do distorzije, kar jih postavlja blizu projektom kot je Justice in celotni Ed Banger sredini. Francoski šik po ameriško.

YouTube slika preogleda

Walls – Walls

Še eni, ki podobno kot The Books (a veliko manj sofisticirano) v pop strukture vnašajo eksperimentalne elemente, tokrat hrup. Walls so poravnani, nenevarni in svetlobna leta od brahialnega Merzbowa ali neusmiljenih Throbbing Gristle. Nojz je tukaj le pripomoček za ustvarjanje melodij in vzdušja; Walls njegovo rušilno moč tokrat prepuščajo drugim.

YouTube slika preogleda
  • Share/Bookmark

Komentarji



Ime(obvezno)

e-pošta(obvezno)

Spletna stran

Govori odkrito

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !

  • Arhiv