El Guincho – Pop Negro

Kot izgleda se je El Guincho na svojem glasbenem prvencu (Alegranza) dobro znorel, saj njegov drugi album Pop Negro zveni bolj zaokroženo in prečiščeno. Pablo Díaz-Reixa sicer še vedno pleni po zapuščini karibskih zvokov in eksotičnih kotanjah, a je v tem početju manj psihadeličen in bolj “trezen” – tako trezen, da je tokrat izpustil na prvencu vladajoče morilske repeticije in z LSD sprožene glasovne krče – a brez panike! – El Guincho je še vedno isti zajebantski in sejmarski Španec, ki pa se je za potrebe novega albuma prelevil v obmorskega one-man-bend-terasa zabavljača, nostalgika na upokojenskem plesu, čarodeja kič diska ter na dušo pihljajočega ljubiča. Exotic pop.

YouTube slika preogleda

Janelle Monáe – The Archandroid

Takih skoraj ne delajo več v mainstreamu, mislim, takih, ki načrtno naredijo konceptualni album brez zvenečih singlov in s tem tvegajo izgubo cele “itunes populacije”, ki ne ve več, da smo včasih kupovali samo cele albume – ali pa pač nič. The Archandroid je opulentna in stilsko raznovrstna “zgodba” o androidinji, ki se v futurističnem urbanem okolju zaljubi v človeka. Trdna zgodba, ki jo dopoljnjujejo teme o iskanju samega sebe, svojega jaza, samouresničevanja in afrofuturizma. Pisan album, z nekaj odličnimi pop komadi, kot tudi z bolj “ohlapno” postavljenimi zadevami; še najbolj pa očara Janelleino samozavestno združevanje soula, funka, rocka, klasične glasbe, countryja, jazza, rapa in še česa v zaokroženo (in spevno) celoto. All inclusive pop.

YouTube slika preogleda

Xiu Xiu – Dear God, I Hate Myself

Jamie Stewart, mastermind projekta Xiu Xiu tudi na novem albumu secira lastne sence, večinoma ljubezenske, in obenem pazi, da nam pri poslušanju ni prijetno. Še vedno je v ospredju njegov napol histeričen in zlomljen glas – in še vedno z raznimi sredstvi (beri: šumi, zveni, nenadnimi rezi) nasilno prekinja v osnovi na “pop” nastavljene komade – a vseeno malo manj kot na prejšnjih albumih. Dear God, I Hate Myself je njegov najbolj dostopen in strukturiran album, bi rekel, da skorajda že za radio – a se potem vedno spomnim, kaj tam vrtijo. Avant-pop.

YouTube slika preogleda

PVT – Church with no Magic

PVT so z novim albumom zasidrani globoko v osemdesetih, recimo pri mehaniki Suicide, jeklenem industrialu, OMD ali darkerskih dramah, a vseeno pojejo z močnim lastnim glasom. Church with no Magic je impresivna zbirka desetih pesmi, iz kovine in jekla zvarjenih pop komadov z vznesenimi oboki in nostalgičnimi sintiji. PVT so ravno dovolj retro, da še vidijo pot pred sabo. Naslednji album bi lahko bil fantastičen. Retro-futuristic pop.

YouTube slika preogleda

The Chemical Brothers – Further

No, kdo bolj cinične baže bi pikro pripomnil, da The Chemical Brothers že svojo celo kariero črpata iz dveh pesmi Beatlov (Taxman in Tomorrow Never Knows) in ju pač na razne načine reciklirata in prenavljata, bolj zmeren cinik pa dodal, da se je za dober šus “velikih beatov” in rejverskih himn potrebno zanašati na zgodnja dela (Exit Planet Dust in Dig Your Own Hole). Dovolj odprt poslušalec pa bo s prve ponudil Further ter še dodal, da gre za izjemno koheziven album, ki na enem mestu ponuja vse močne točke “kemičnih bratov”: elektro-hipijado, stadionski rejv in mehko psihadelijo šestdesetih. Dance psych-pop.

YouTube slika preogleda
  • Share/Bookmark

Komentarji



Ime(obvezno)

e-pošta(obvezno)

Spletna stran

Govori odkrito

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !

  • Arhiv