Vsako leto se pojavi nekaj glasbenih posebnežev, ki ne sledijo nobenim trenutnim zapovedim, črne ovce, ki se na daleč ognejo skorajda že izsušene mlake, iz katere razne t.i. indie skupine že dobrih deset let neutrudljivo črpajo in črpajo, ne da bi se zavedale, da je voda tam že prekleto postana in smrdeča. Koliko skupin, ki se opirajo na črnino Joy Division, robat coolness The Velvet Underground ali melodičnost New Order, še potrebujemo? Koliko skupin, ki poklon preteklosti zamenjujejo z omnipotentno vse-smo-sami-pogruntali držo, zvočno individualnost pa z aroganco in samozadostnostjo? V glasbenem svetu, ki je zadnjih nekaj let že prav neznosno predvidljiv in npr. kot pri Pitchforku, na decimalko natančno preračunan ter poln skupin, od katerih, ko jim odvzamemo vse post-pankerske in new waverske elemente in zlagano melanholijo, s katero skušajo prekriti svojo praznost in dezorientiranost (ja, novi interpoli, gledam tudi v vašo smer!), ne ostane nič.

V takem svetu je novi album danskih posebnežev Under Byen dragulj, ki bi ga vsak ljubitelj drugačne glasbe moral sprejeti z obema rokama in čvrsto držati. A pozor! Under Byen niso »kul« in niso indie, ne opirajo se na nobeno sivo eminenco in bodo verjetno za večino poslušalcev neprivlačni in enostavno preveč way out. Heh, še več, j**e jih tudi struktura in melodičnost, no, vsaj taka odkrita in hitro doumljiva. Skupina je na sceni že od leta 1995 in skorajda ne uporablja kitar, zato pa v svoj edinstven zvok vključuje godala (violine, čelo), klavir, razna tolkala in komaj zaznavna elektronska polnila. Posebno mesto zavzema pevka Henriette Sennenvaldt, ki s svojim predirljivim glasom prispeva avro eteričnosti, za vse, ki ne razumemo danščine, pa tudi občutek skrivnostnosti.

Alt Er Tabt je album, ki ga je težko prebiti in zaobjeti. Zahteva več poslušanj in zaradi avantgardnih vijug, tudi veliko pozornosti. Odlikuje ga skrivenčena, težje sledljiva melodičnost in opran »komorni zvok«, ki s svojim grobim leskom posreduje občutek nečesa drugačnega in nenavadnega. Produkcija je « razmazana« in nejasna, zaradi česar album zveni nedostopno, tuje, celo malo neprijetno, da ne rečem srhljivo. Mirni, komorni trenutki se včasih sprevržejo v simfonično nevihto, spet drugič skupina zasanjano caplja in se spotika pred poslušalcem, ki zaman išče oprijemljive zvočne reference. Ampak vseeno poskusimo; predstavljam si skupini Godspeed you! Black Emperor in Sigur Ros, ki ju po trdi shujševalni kuri zaprejo v dva krat dva metra veliko sobo; prvim odvzamejo 90% inštrumentov in wagnerijanski bombast, drugim pa celotno vznesenost. Eno pesem bi lahko podpisali Soap&Skin, katero drugo tudi Björk, če bi izrazila svojo avantgardno žilico (kot npr. na soundtracku za film Drawing Restraint 9). A to so le približki, miselne opore, ki nakazujejo približno smer glasbe, a ne več kot le popraskajo po skupinini esenci.

Under Byen bodo tudi po novem albumu ostali pod pragom množičnega zaznavanja ali če se navežem na dobesedni prevod njihovega imena, »pod mestom«, kamor zablodijo le mestni postopači ter nenavadne duše. Kakorkoli že, Alt Er Tabt je zanimiv album, res idiosinkratično zveneče skupine, ki ima to, kar trenutno manjka večini skupin: samosvoj zvok in pogum.

YouTube slika preogleda YouTube slika preogleda
  • Share/Bookmark

Komentarji



3 komentarjev

  1. Nidurun, dne 24.09.2010 00:16

    ma ja, te vrste indie je že zdavnaj propadel, čeprav se po mojem še najde tu in tam kakšna skupina, ki najde svetle točke v nečem, kar naj bi bilo že zdavnaj pokopano (the cribs, frightened rabbit, white lies). sicer je indie na vseh koncih že precej izčrpan (lo-fi, baročno arcadefirejevstvo, surf, etno, dance punk), vendar trenutno ne vidim posebnega izhoda na relaciji mainstream alternative. opazil sem sicer, da si dosti poslušal lisbon od the walkmen. kaj meniš o tem?

    under byen se pa bere privlačno in bom čim prej probal prečekirati.

  2. mgerencer, dne 26.09.2010 18:35

    The Walkmen so eni izmed tistih, ki bi si zaslužili več pozornosti. Nekako stojijo v drugi ali celo v tretji vrsti in pač mimo velikih naslovov delajo svojo stvar. Dobri so, mogoče celo predobri za oznako “indie”. Imajo nekakšen retro prizvok, a so hkrati tukaj in zdaj. Glas pevca, njegova barva in mestoma tudi način petja me spominjajo na mladega Dylana. Če bi bil slednji še mlad, bi verjetno delal takšno glasbo, hehe.

  3. Nidurun, dne 27.09.2010 05:00

    hecno, nekako po prvih besedah tvojega komentarja, sem se domislil, da ti bom navrgel priemrjavo z dylanom. ja, mene tudi v teh pogledih spominja nanj, natančneje na nejgovo obdobje sredis edemdesetih (blood on the tracks, desire). strinjam se z opazko o retro prizvoku in “tu in zdaj”. mene so z lisbon očaali, eden najljubših izdelkov v zadnjem času, če ne najljubši. nimam pa nič proti samemu žanru v širšem smislu, ker mislim, da zaradi takih izdelkov še vedno nekako laufa (čeprav bi jim ti dovzel to oznako) kljub vsem zlizanim klišejem.

Ime(obvezno)

e-pošta(obvezno)

Spletna stran

Govori odkrito

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !

  • Arhiv