Moj najboljši prijatelj v osnovni šoli je bil vedenjc. Ugovarjal je učiteljem in motil pouk. Njegova zgodba je bila tipična. Ločena starša, odraščanje v blokovskem naselju in ničelni interes za šolo. Uveljavljal se je na razne načine, s pretepi in manjšimi krajami. Zaradi njega sem bil lastnik treh Ali Enovih Levih scen, kar se mi je takrat zdelo zelo kul – trgovcem verjetno manj.

Kako sva se spoznala, ne vem več, prav tako ne vem kaj za vraga sva se sploh menila – vem pa, da sva poslušala veliko glasbe. Rap metal, kot je rekel on. Bodycounte in “Rejdže”. Ni mi ravno najbolj sedlo, sva se pa zato ujela pri Prodigyjih.

Razumela sva se, čeprav sva si bila dokaj različna. Jaz iz urejene družine, v vato zavit, on bolj robat, z ulice. Hm, mogoče pa ravno zato!

Veliko sva presedela pri njegovemu sosedu, takrat 16-letniku, ki je imel vse, kar si povprečen 14-letnik želi: avto, za katerega ni imel izpita, babo in dobro ozvočenje. Bil je že bolj hardcore vedenjc, a občudovali smo ga vsi.

S prijateljem sva stike obdržala še celo srednjo šolo, nato pa se nekako izgubila. Nazadnje sem ga videl pred dvema letoma. Končal je šolo, se s punco preselil v drugi kraj in dobil službo.

Spodnji komad je povezan s tistim časom. Ko sva ga videla na televiziji (na Videošponu?) sva ponorela in takoj šla težit v lokalni (in kratko živeči) Dallas Mute Shop. Izvedela sva, da gre za soundtrack Judgement Night (iz istoimenskega in niti ne tako slabega filma). Imeli so točno en izvod, ki pa sem ga kupil jaz. Moj prijatelj je bil namreč tisti teden – zaradi spora z mamo – brez keša.

YouTube slika preogleda
  • Share/Bookmark

Komentarji



1 komentar

  1. Dajana, dne 5.10.2009 19:07

    babo? hahahaha ;)

Ime(obvezno)

e-pošta(obvezno)

Spletna stran

Govori odkrito

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !

  • Arhiv