Prav presenetljivo je, kako sveže tudi še letos zveni Alegranza!, lanskoletni prvenec Pabla Díaza-Reixe, bolj znanega pod aliasom El Guincho. Še vedno je vse na mestu: pisani odtenki tropicalie, eksotični ritmi ter odštekani vokalni izpadi. A Alegranza! ni bila za vsakogar. Zaradi neusmiljene repeticije in eksplozije efektov je bilo možno le dvoje: ali je poslušalec album s pordelimi očmi predčasno zapustil ali pa je za dolžino celega albuma preživel na nepozabnem otoku zabave, srkal LSD pina colado in se čudil neštetim barvnim odtenkom, ki sestavljajo tole čudovito psihadelično mavrico.

Lani je izšel album Pablove matične skupine Coconot, ki ga lahko še najbolje označim kot Alegranzo! light. Na Cosi Astral je namreč več inštrumentov in manj semplov, prav tako pa so komadi bolj strukturirani in temeljijo manj na ponavljanju. A oba projekta vseeno nekaj druži. Tista (španska) ubrisanost in prismuknjenost, ki se kaže v lahkotnem urnebesu, grotesknem vokalnem pačenju in zavijanju ter na videz diletantskem pristopu – ki pa v globinah skriva poteze nepopisne ekscentričnosti in genialnosti. Takšna je pač narava stvari. Skupina zna v eni sapi zabavati, vabiti k plesu in tudi nesramno baladno žvrgoleti – ob vsem pa izpasti še sproščeno, zabavljaško in resno hkrati.

Cosa Astral je velik dosežek eksotičnega popa, ki pa verjetno ne bo deležen velike pozornosti. Zato pa ostaja simpatično pribežališče za vse čudake, ki jih čaka prijetno druženje s tremi prismuknjenimi Španci – pa čeprav na začetku vse skupaj nima nekega smisla.

YouTube slika preogleda
  • Share/Bookmark

Komentarji



Ime(obvezno)

e-pošta(obvezno)

Spletna stran

Govori odkrito

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !

  • Arhiv