Verjetno najboljši film vseh časov.

So filmi, ki dobro orišejo določena eksistencialna vprašanja in ponujajo odgovore na pereče psihosocialne konflikte. Če je pravšnja klima, dober timing in dovolj odprta populacija, taki filmi postanejo klasiki, kulti, ki jih zna vsak našteti ob štirih zjutraj. Obstajajo pa še filmi, ki zarežejo globlje, tako globoko, da boli – filmi, ki preko slike in zvoka govorijo zgodbo o nas – o človeštvu.

Problem nastane, če človekova zavest še ni na dovolj visokem nivoju, da bi dojela bogato sporočilnost izdelka – takrat se sprožijo strahovi in predsodki, kar rezultira v gnusu in zavračanju. Taki filmi nato izginejo pod površje in se kot srebrna ploščica v globini pravode svetlikajo ter čakajo na dovolj pogumnega potapljača v službi kulture, ki si bo upal stvar prinesti na površje. Kar sledi je ozaveščanje primarne travme in sprejemanje neizogibnega. Veliko ljudi je poskušalo in odnehalo. Jaz nisem. Sledi moja zgodba, zgodba o filmu Road House.

Dalton (Patrick Swayze) je urbani mislec, eksistencialist, ki išče svoje poslanstvo. Študiral je filozofijo, a kmalu odkril, da le-ta ne zadovoljuje njegovih najglobljih človeških teženj. Zato zapusti študij in se kot vsi veliki misleci odpravi na podeželje, v osamo. Tam se sooča z možnostmi vesolja, poskuša še enkrat zavrteti kolo usode, a pristane v lokalu Double Deuce, v najbolj ravzpiti gostilniški vukojebini. V lokalu vlada kaos, prvotna anarhija, stanje družbene nedorečenosti. V njem vladajo najnižji in najbolj sprevrženi človeški produkti: nasilje, korupcija in lahke ženske. Kar sledi je replika stanja stvari, kot se je zgodila pred tisočimi in tisočimi leti. Dalton – ni naključje, da njegovo ime spominja na Danteja! – obvlada vseh devet krogov pekla, kar pomeni, da začne sistematično človečiti peklensko hordo. Priča smo vzpostavljanju reda in nastanku temeljev sodobne družbe: pravičnosti, tolerantnosti in redu. Film torej oriše nastanek sodobnega človeškega sobivanja, a se njegov domet ne konča tukaj.

Film poseže tudi na področje človeškega karakterja, na njegovo spremenljivost tekom časa. Ali se karakter spremeni, če se spremeni okolje? Ali lahko uidemo lastni psihi? Road House daje enoznačen odgovor: ne. Dalton je killer skozi in skozi, pa čeprav zamenja okolje. A drži se dobro. Na začetku nikoli ne udari prvi, ampak počaka. Probleme rešuje s simbolnimi funkcijami, s kretnjami, namigi, s pogovorom. Napade le, če je napaden prvi. A proti koncu butne iz njega vsa agresivnost, ves njegov gon smrti, ki rezultita v pretresljivem zaključku filma. Podobne študije se je nato čez nekaj let lotil tudi Cronenberg v svoji A History of Violence, a z veliko slabšim rezultatom. Tam kjer Cronenberg kvečjemu praska po površini, se gre negovan artizem, Road House udari nativistično in nadvse brutalno. A History of Violence ni slab film, a je bil Road House prej. Malo manj kot dvajset let prej.

Na splošno je režiser svoje delo opravil mojstrsko. Odlično je ubesedil oziroma slikovno izrazil bazične ideje, briljira pa predvsem pri prikazu Daltona. Njegovo mračno, zemeljsko in materialno naravo najprej poskuša skriti s študijem filozofije, kasneje jo maskira s snežno belo srajco, odlično pa tudi reši problem ženskega lika. Daltonova izbranka je Elizabeth, zdravnica z blond lasmi – kar v gledalcu, predvsem v moškem ustvarja razcep vseh razcepov – takšnega na katerega bi bil ponosen tudi velemojster filmskih razcepov David Lynch. Ženski lik s svojo barvo in postavo vabi, a s svojim poklicem straši in spravlja gledalca v negotovost. Rešitev je na dlani: identifikacija z Daltonom, z moškim vseh moškov. Dalton je lep in nevaren – še en razcep, ki pa ga bodo gledalke verjetno boljše prenesle.

Dalton: »I´m not a nice man.«

Elizabeth: »Yes, I know.«

Okolje/dednost, psihologija spola ter evolucija človeške družbe, je le nekaj dometov, kamor sega Road House. Moram priznati, da tudi še sam nisem dojel vsega. To pripisujem dejstvu, da je film tako dobro ujel prihodnost, da bo spet moral za nekaj stoletij na dno pravode ter počakati novega pogumneža. Moje delo je zaenkrat opravljeno, ostalo bodo dokončali zanamci.

  • Share/Bookmark

Komentarji



1 komentar

  1. filmoljub, dne 12.02.2009 22:24

    :D Odlično, res izjemno. Tole je v resnici verjetno najboljši film vseh časov. Mislim, da ga je že ene parkrat vrtel TV1000. Zelo eksistencialistično. Kot bi rekel moj najljubši filmski anal-litik: Tako dobro, da ne boste mogli verjeti. Brez ene same napake. In pozor, Patrick Swayze si večino časa sploh ne pokvari frizure. Seveda niso imeli jajc, da bi mu dali oskarja.

Ime(obvezno)

e-pošta(obvezno)

Spletna stran

Govori odkrito

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !

  • Arhiv