Pa še res je. Niti mi še ni uspelo prebrati vseh zadev, ki so jih pred leti prodajali s časopisom vred, že me je v knjižnici pričakala naslednja zbirka lepih istobarvnih knjig – Euroman. Ideja je enostavna, a učinkovita: v zbirki se nahaja po en roman iz vsake države Evropske unije, tudi Slovenije. Nisem veliko razmišljal katero »državo« naj vzamem – enostavno sem šel k polici in vzel na slepo prvi dve rdeči, ki sem ju videl. V roke sem tako dobil estonskega predstavnika Emila Todeja in njegovo Državo na meji ter Nedokončano pripoved belgijskega »zdraharja« Huga Clausa. Obe sem že prebral pred časom in bil kar zadovoljen. Z belgijsko celo bolj kot z estonsko.

Država na meji se ukvarja predvsem z vprašnjem identitete, z vprašanjem kdo sem, kaj sem. Avtor poskuša zaobjeti identitetne korenine protagonista, mladega homoseksualca, ki se iz rojstne Estonije preseli v Francijo. Nenehno se spominja svoje domovine, njene sivine, svoje babice in bolj ali manj melanholično tava po svetu. Knjiga vsebuje veliko opisov, vmes tudi nedorečenih impresij, ki bralca lepo zavijejo v sladko turobnost. Kar v redu branje, idealno za bližajočo se jesen.

Hugo Claus v svoji knjigi Nedokončana preteklost odkriva patološke vzgibe majhnih ter nepomembnih ljudi in v tem svojem početju recimo spominja na Möderndorferjevo Predmestje. A kjer naš pisatelj ostaja lokalen, Claus zakorači na makro nivo ter deviantne vzgibe začrta tudi skozi prizmo belgijske folklore – v tem primeru skozi pedofilijo in kolonializem. Osnovna celica zgodbe je dokaj minimalistična (glavna oseba sumi svojega sodelavca, da je pedofil), a se kmalu razraste v potentno drezanje v boleče točke belgijske družbe. Creepy zadeva.

Pred kratkim pa sem z mojo metodo pobasal tudi še romunskega predstavnika.

Poseben poročevalec je zelo všečna in lepo berljiva knjigo, ki jo je napisal mlad romunski pisatelj Florin Lăzărescu. Je eden izmed tistih, ki so živeli v strogem komunističnem režimu pod taktirko Ceasescuja, doživeli pa so tudi tranzicijo v »boljše čase«, približevanje Zahodnim idealom družbenega sobivanja. Avtor v nekakšni postmodernistični maniri pripoveduje zgodbo iz večih perspektiv: skozi oči mladega novinarja, cigana iz dna družbe, kot tudi malce izgubljenega arabskega terorista. Veliko je bizarnih in zabavnih situacij, pisatelju pa uspe ujeti tisto esenco pogovorov malih ljudi, tisto njihovo preprostost, kot tudi neposrednost. Knjigo prevevajo spomini na železne čase, kot tudi skepsa do novih, z demokracijo inficiranih, pisatelj pa vmes obračunava tudi s predstavo in vlogo boga v moderni Romuniji. Absurdno, obešenjaško, spet drugič pa smrtno resno in bridko. Zelo kul knjiga – ali pa tudi ne, vsaj glede na recenzijo v Mladini, kjer je knjiga fasala dve zvezdici od petih.

Knjige, knjige, same knjige. Pa še res je (in hvala drevesu, da je tako).

  • Share/Bookmark

Komentarji



1 komentar

  1. keinikiki, dne 3.09.2008 16:14

    Zveni zanimivo :) Bo treba preizkusiti to metodo izbiranja naključnih rdečih knjig :)

Ime(obvezno)

e-pošta(obvezno)

Spletna stran

Govori odkrito

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !

  • Arhiv