Bohren & der Club of Gore so eden izmed tistih bendov, katerih glasba ima največji učinek proti večeru oziroma ponoči. Podnevi ne veljajo nič, njihove temne predstave ter dimenzije se pri sončni svetlobi porazgubijo, razpršijo, podobno kot sanjske predstave, ko se soočijo z dnevno zavestjo. A ponoči se na skupininih nosilcih zvoka odvija pravi hardcore!

Bohren & der Club of Gore so nastali leta 1992, člani skupine pa so prej muzicirali v raznih hardcore bendih. Inštrumente so sicer obdržali iste, a z basom, kitaro in bobni začeli delati glasbo, ki se nahaja na drugi valovni dolžini. Nastal je jazz oziroma boljše povedano doom jazz, žareč in pretočen s počasnimi ritmi, predirljivim rhodesom in minimalističnimi kitarskimi brenkanji. Nastala je glasba za posebne trenutke, za trenutke, ko se ura ustavi, življenje pa ponovno v strahu, da ga bo večna tema tokrat dokončno vzela.

170281.jpg

V skupinini diskografiji se je od leta 1994 (Gore Motel) do 2005 (Geisterfaust) nabralo 5 albumov, najbolj zanimivi pa so trije: Midnight Radio, Sunset Mission in Black Earth.

Midnight Radio (1995) je skupinin black album – dobesedno! 2 CD-ja, 11 komadov, kar znaša pribiližno dve uri in pol počasnega in gorečega minimalizma. Vsak komad je podoben: počasen ritem, klaviature in kitara, a vse skupaj zveni kot, da se je bend odločil, da bo igral počasi, zelo počasi. Komadi se premikajo v slow motionu, poslušalec pozorno sledi in ko že misli, da je bobnar zaspal, zasliši odrešujoč ck. Skupina pelje poslušalca v najtemnejši kotiček glasbe, ga počasi vleče po tleči žerjavici, dokler le-ta ne odneha. In odneha skoraj vedno, saj je Midnight Radio premočen in preintenziven za enkratno konzumiranje. Večno ponavljajoč slowcore, ki melje iz zvočnikov tako dolgo, dokler od poslušalca ne ostane nič!

Za tretji album Sunset Mission (2000) je skupina zamenjala kitaro s saksofonom, kar pa ni edina novost. Jedro vseh komadov predstavljajo mračne in tesnobne ambientalne podlage, ki se ovijajo okoli skupinih inštrumentov. Album je popoln soundtrack za mesto by night in odlično opisuje, kaj se dogaja ob sončnem zahodu – večanje senc, nato pa se iz nevidnih por začne izločati tema, ki se počasi plazi, ovija okoli vogalov, lepi na stolpnice, ljudi, na vse. Glasba je križanec med Badalamentijem in Sade oziroma zveni kot izgubljen soundtrack za Lynchev film. Da gre tokrat bolj za sunset, kot pa za midnight, se odraža tudi v glasbi. Vzdušje je manj klavstrofobično, bolj svetlo, a vseeno še dovolj noir. Saksofon občasno zapade v barsko đeziranje, v prijeten kič, a dobro, da ostanejo vsaj zgoščene teksture na mračni strani mesta, izven svetlobno pridušenih ter zakajenih barov.

bohren_sunset.jpg

Če smo Sunset misiji lahko še oporekali rahel kič, je skupina na svojem četrtem albumu Black Earth (2002), naredila vse prav. Centralno mesto je ponovno prepustila mrtvaškim ritmom, klaviaturam in globokim basom. Saksofona je tokrat manj, a zna ob pravem trenutku dovajati pritisk in kompozicijo stisniti ter usmeriti, kar je pomembna razlika v primerjavi s prejšnjim albumom, na katerem so bili nekateri komadi bolj razpuščene narave. Glasba pritisne poslušalcu na čelo in mu počasi, zelo počasi izsesava možgane. Black Earth je počasi premikajoča se smrt, death metal brez metala, glasbeni ekvivalent čepenja v temnem rovu ter skupinin najbolj učinkovit album.

  • Share/Bookmark

Komentarji



1 komentar

  1. Psihiater Božo, dne 16.06.2008 17:29

    Odlično za nočno vožnjo po avtocesti :)

Ime(obvezno)

e-pošta(obvezno)

Spletna stran

Govori odkrito

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !

  • Arhiv