Indy se dostojno stara. Bolj kot Rambo, ki je v svojem zadnjem filmu izgledal kot slaba karikatura samega sebe, celoten film pa kot ena velika Stallonejeva nadkompenzacija. A kot rečeno, z Indyjem je drugače. Seveda se tudi slednji v novem Indiana Jonesu še vedno znajde v napol fantastičnih situacijah, a v primerjavi s Stallonejem mu verjamemo in ne zavijamo z očmi. Indy izgleda bolj živ, sproščen in predvsem – neobremenjen. Vice poka kot za šalo, se zna pošaliti na svoj račun in se enostavno zaveda, da ni več med najmlajšimi.

Spielberg, Lucas in co. so dobro vedeli, da je med tretjim in četrtim delom preteklo 19 let in da Indy potrebuje tudi psihološko preobrazbo, da bi se tako obdržala njegova verodostojnost – verodostojnost seveda v kontekstu lastne zgodovine. Indy sicer še vedno veselo skače, teka in se tepe, a v določenih situacijah vseeno prepusti glavno svojemu “nasledniku” Shii LaBeoufu, spet v drugih, kjer pa mladostna zaletavost in energičnost ni dovolj, črpa iz svoje bogate zakladnice izkušenj, iz svoje umirjenosti. In to je najlepše pri četrtem delu. Indy si nima več ničesar za dokazat. Vse je že povedal v prvih treh delih, tako da zdaj lahko akcijo večinoma prepušča drugim, sam pa v ključnih trenutkih doda svojo kapljico.

Četrti del seveda ne moremo primerjati s prvimi tremi. Je nesmiselno in v bistvu tudi nemogoče. Še bolj pa je nemogoče, da bi bil četrti del isti oziroma, da bi bil narejen iz istega lesa, kot njegovi predhodniki. Lahko sicer diši po prvih treh delih, lahko seva žar velike avanture ob katerem se zbudi otrok v vsakem gledalcu – a isti ne more biti. Če bi bil isti kot prvi trije deli, bi dobili znanstveno fantastiko, štancanje in kvadriranje preverjene forme, kot npr. pri Rambotu. Ne, Spielberg stavi rajši na poglobitev, na logični razvoj in svojega junaka opremi z vso potrebno vitalnostjo, a obenem tudi s tako potrebno samoironijo. In zaradi tega film preživi in v kontekstu serije izpade več kot odlično.

Toliko o “nevidnem”. Ostalo je preverjen koktajl, ki vsebuje elemente zgodovine in mistike, drzne špekulacije in obvezne negativce (Rusi). Kristalna lobanja, Nazca, bogovi, Mesto zlata. A kot rečeno, vsebina skoraj ni važna, bolj kul in tudi večji dosežek je dejstvo, da je ustvarjalcem uspelo narediti film, ki povzema esenco svojih predhodnikov, a obenem izgleda kot pač takšni filmi izgledajo leta 2008.

  • Share/Bookmark

Komentarji



Ime(obvezno)

e-pošta(obvezno)

Spletna stran

Govori odkrito

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !

  • Arhiv