31mjkzb669l_sl160_aa115_labradford.jpg

Kitarist po vajah benda ostane sam, si prižge cigareto, pogleda na uro in začne. Začne polniti prostor z blagimi prasketajočimi in brbotajočimi efekti. Počaka, da je soba polna, da ga zvok v celoti prekrije, da zleze v vsako njegovo poro in prevzame. Šele zdaj je čas za kitaro, za počasno in ubrano brenkanje, ki se melanholično in v slow motionu vleče skozi prostor. Glasbenik vmes potegne iz smotke, malo počaka, odigra naprej, kitaro odloži, obrne gumb na samplerju in spet zaigra. Poslušalec začarano posluša to počasnost in se vmes zaloti, da je pozabil zajeti zrak. Fixed:Context (2000) je počasna, zelo počasna atmosferična mojstrovina, ki je sposobna iz minimalnih elementov stkati velik zvočni kino, v katerem lebdijo občutki osamljenosti, poslavljanja, hrepenenja. Introspektivno!

3154tbe43jl_sl160_aa115_fridge.jpg

Tudi Fridge učinkovito zapolnjujejo prostor, a drugače. Njihov pristop je bolj bogat, estetski, zvok pa okrašen z množico pomenljivih podrobnosti. Ksilofon, trombon, zvončki in razni okoljski zvoki tvorijo prijetno, skoraj že romantično zvočno kuliso, ki poslušalca vabi in pomirja. In nato spet kitara… Tokrat bolj spokojna kot počasna, uglašena na svoje novo in eksotično okolje. Happiness (2000) je blag impresionistični rock, poln profi muziciranja, ki ga žene pristna otroška radovednost in veselje nad ekperimentiranjem. Je glasba, ki jo verjetno še najboljše opiše pridevnik “lepa” – kljub vsej neoprijemljivosti takega naziva oziroma opisa.

41d6hyf92nl_sl160_aa115_do-make-say.jpg

Do Make Say Think so med vsemi tremi skupinami najbolj bogato okrašeni, njihov album &yet&yet (2002) pa skrbno strukturiran zvočni dogodek, ki niha med ubranim tipanjem in suverenim razturom. Skupina najde vedno prave rešitve, ventile, skozi katere odvaja nakopičeno energijo ter napetost, ki se nabere, v njihovih dolgih kompozicijah. Takrat galopirajo z močjo tisočerih konjev, a ostajajo vseskozi prijetno komorni in se tako ne približujejo grmenju in wagnerijanstvu njihovih sonarodnjakov God speed you black emperor! Iz glasbe Do Make Say Think veje neverjetna lahkotnost, kot, da je vse skupaj rezultat trenutnega navdiha, pač naravnega stanja skupine. So melodični, na pravih mestih senzibilni in z izrednim občutkom za dramo. Skupina deluje kot odprt sistem, vedno pripravljen medse sprejeti tudi poslušalca, ki je tako neposredno pri izviru oziroma nenehno v vrtincu muziciranja.

Vsi trije albumi so v svoji glasbeni izraznosti zelo različni, a jih nekaj vseeno povezuje: predano in vzneseno muziciranje, ki se izmika vsem znanim predalom. Skupine se nagibajo daleč skozi okno, se sprehajajo po novih in nenaseljenih ozemljih, a pri tem nikoli ne pozabijo na poslušljivost, kreativnost in na posredovanje občutkov. Pač glasba kot glasba torej, pa čeprav v svoji postpostpost izvedbi…

  • Share/Bookmark

Komentarji



1 komentar

  1. trip, dne 29.05.2008 20:54
    trip

    DMST (L). Oni so enostavno preveč. Ta kanadski pristop – dejansko se mi zdi, da se pri ogromnem številu kanadskih bendov sliši nekakšen izrazit free spirit, kar je nedvomno povezano s tem, da so bendi med sabo prepleteni s člani – mi je v postrocku skrajno simpatičen. Dobro, Godspeedi in z njimi A Silver Mt Zion itak, pa potem še Valley of the giants in Apostle of hustle in pač na splošno vse v povezavi z BSS :)

Ime(obvezno)

e-pošta(obvezno)

Spletna stran

Govori odkrito

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !

  • Arhiv