image.jpg 

2008, Mute/Dallas 

Volk (2006), zadnji album skupine Laibach je bil res dober. Na njem smo slišali 14 državnih himn, ki jih je skupina na svojevrsten način predelala. Vsak izmed zapisov predstavlja učno uro iz zgodovine posameznega naroda ter izčrpno analizo njihove kolektivne duše. Skupina je za album dodobra prevetrila svojo zvočno podobo, v goste povabila Mino Špiler in Borisa Benka ter občutno zmanjšala militarističen rompompom, ki je njihov zaščitni znak skoraj že od začetka. Volk je pop na visokem nivoju in kot bi rekli Nemci, ein spätes Meisterwerk skupininega pop-političnega udejstvovanja ter njihov najboljši album po več kot desetih letih.

Tudi skupinin novi album, Kunstderfuge ima močno konceptualno ozadje. Izdelek se vrti okoli Bachovega dela Umetnost fuge, ki je v določenih ozirih zavito v misterij. Tako se na primer ne ve točno, za katere inštrumente je bilo delo sploh napisano, pravtako pa ni znano v kakšnem vrstnem redu naj bi se posamezni poddeli izvajali. Zveni torej kot pravi naslov za konceptualiste tipa Laibach, ki preko takih zastavkov radi spuščajo svojo glasbo!

Kunstderfuge vsebuje skupinine elektronske priredbe tega znanega Bachovega dela – a tokrat brez Frasovega vokala! Glavnina materiala je nastala že leta 2006, ko je skupina nastopila na Bachfestu v Leipzigu, letos pa je celotna zadeva izšla tudi na nosilcu zvoka.

Uvod albuma skoraj ne bi mogel biti bolj furiozen in kičast. Contrapunctus 1 udari z močjo tisočerih baročnih soban in Bacha pošlje v vzporedna sintetična vesolja, kjer že čaka horda potrebnih prog-rockerjev z ELP-ji in Wakemanom na čelu. Dober začetek albuma, ki intrigira in potegne. A stvar se zakomplicira že pri drugem komadu: 20 minutna digitalna klobasa Contrapunctus 2 poslušalca že približno po nekaj minutah prisili, da začne pogledovati na uro in preverjati ali se v predvajalniku sploh vrti pravi album. Zapis namreč zveni kot razvlečen in slab Jean Michel-Jarre iz Magnetic Fields obdobja. A v primerjavi s Francozom, je to skupinino sintetično trajbanje ubijalsko monotono in tako bo verjetno Kunstderfuge že po dobrih 20 minutah zahteval prve žrtve. Tretji zapis je skoraj že hudomušno zafankan in se obregne tudi ob Wendyja Carlosa, a se hitro pretopi v še en bombastičen izlet, v tehnizirano simfonijo, ki spominja na skupinin stranski projekt 300000 VK.

In tako naprej in naprej in v bistvu do neskončnosti oziroma celih pretencioznih 79 minut (!), koliko pač Kunstderfuge traja. Nekje na polovici albuma, mora slediti prva pavza, saj postane skupinino mestoma neplodno in naporno sprehajanje po softwarih IMaca prenaporno in zelo nestimulativno. Čik pavza in nato spet nazaj v digitalno stopicanje po Bachovi zapuščini, ki ga skupina posveča nekaterim največjim svetovnim imenom: Kraftwerkom, Bobbyju Fischerju, Antonu Schönbergu in še mnogim drugim.

Kunstderfuge ima nekaj zanimivih momentov, učinkovito bombastičnih in vznesenih, ob katerih bi verjetno še pokojni Bach ploskal in rajal. Spet drugič se album ne premika nikamor in zveni zelo samozadostno in razvlečeno. Na trenutke vse skupaj izpade kot ena velika pretenciozna artistična masturbacija, ki verjetno najbolj veseli skupino in Bachov inštitut, za nas – navadne smrtnike, pa je tak prenapet cirkus samo naporno poslušanje in zelo slaba reklama za klasično glasbo.

Kunstderfuge spada med tiste majhne artistične ekscentričnosti, ki jih mora v svoji diskografiji imeti vsaka velika skupina. Tudi prav, a takšen cirkus rade volje preskočim in rajši počakam na skupinin novi album – do takrat pa še naprej poslušam stare Jarre in Vangelis albume.

  • Share/Bookmark

Komentarji



Ime(obvezno)

e-pošta(obvezno)

Spletna stran

Govori odkrito

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !

  • Arhiv