tvornica.jpg

V Zagrebu nisem bil še nikoli. No, bil sem pred 20+ leti, ko so me starši peljali v tamkajšnji živalski vrt, a ker se tega čisto nič ne spomnim, je to tako, kot če ne bi bil še nikoli. Priložnost za podoživljanje nedoživetega sem tako dobil prejšnji petek (16. maja), ko sem se kot član majhe skupinice odpravil na koncert elektro-clash/rock skupine Lollobrigida, ki je imela promocijo novega albuma Lollobrigida Inc. A pravi razlog odprave se je skrival v tem, da je skupina za svoja poletna koncertiranja angažirala slovenskega elektronika Kleemarja kot klaviaturista in je tako naš smisel tega kratkega izleta ležal predvsem v pasenju firbca, kaj bo iz tega nastalo ter v funkciji prijateljskega bodrenja.

Iz Ljubljane smo štartali okoli sedmih zvečer, prišli kar hitro do meje, mimo mrke hrvaške kontrole, ki nas je do obisti izprašala o naših namenih in razlogih potovanja, pa vse do Zagreba, v katerem smo staknili celo zadetega slovensko govorečega Hrvata, ki nam je lepo pokazal pot do koncertnega prizorišča – Tvornice.

Tvornica je res kul plac. Je občutna nadgradnja Metelkove ter izgleda kot malce bolj alter Cvetličarna. Ta večer pa so nas v njej čakale tri predskupine in zvezde večera, Lollobrigida.

Mislim, da je koncert prve skupine Spina, subjektivno trajal približno dve uri, a je ura povedala, da le nekje 40 minut. Spina so preigravali počasen rock, neke vrste sleep rock (moram prodati to besedno zvezo Pitchforku!), ki se je z monotonim vokalom, kot gost cigaretni dim (ja, tam se še lahko kadi) vlekel po dvorani in nas spravil na sedišča. Nič ne pravim, tak band je odličen za kakšen after party, ampak ura je bila enajst, mi že utrujeni, pred nami še trije bandi, skupina pa ni in ni hotela nehati.

Monotonijo so učinkovito prekinili Kimiko, simpatičen in dokaj neškodljiv elektro-rock band, ki zna ob pravem momentu zaprasketati iz samplerja in odigrati strumno melodijo. Mogoče je bilo na momente preveč petja, a njihov nastop je minil zelo hitro, moji vtisi glede skupine pa so zelo pozitivni.

Zvezde večera so bili seveda Lollobrigida, ki so suvereno odigrali svoj posrečen in zabavljaški punk-rock, prednjačila pa je predvsem v roza oblečena pevka Ida, ki je tudi skrbela za največ interakcije s publiko (“Koliko je ovdje naših Myspace frendova?” ipd.). Skupina igra dokaj všečno in profi zastavljeno muziko, ki sicer ne bo premikala sveta, a je dovolj kul, da čas res hitro mine. Svoj nastop so končali že po dobrih 50 minutah – za moj občutek malo prehitro, saj se je folk komaj ogrel, ampak kot izgleda se je skupina osredotočila res samo na promocijo albuma in nič več.

In Kleemar? Garal je kot nor, nonstop udrihal po klaviaturah in po svojem prenosniku – a so ga kot izgleda zelo slabo ozvočili, saj se ga ni slišalo skoraj nič. Tako smo dobili predvsem veliko rocka in skoraj nič tako oblljubljenega elektro-clasha. Škoda.

Moj osebni zmagovalec tega večera je bila tretja predskupina Klaus, sestavljena iz dveh članov. Kako je to izgledalo? Tako, da sem nekaj minut samo zrl na oder in nisem vedel ali je to, kar gledam fenomenalno ali nekaj najbolj amatersko možnega. Nisem se mogel odločiti, a bilo mi je strašno zanimivo.

Videl sem simpatično črnolasko – mogoče celo mlajšo sestrico Karen O, ki je z bas kitaro stala ob prenosniku in pela. Prenosnik je predvajal ostre lomljene ritme, pevka pa je v mikrofon pošiljala svoje verze. Vmes je stopila stran od mikrofona, stopila k prenosniku, spremenila ritem in se spet vrnila nazaj. Njena bas linija je bila tako rudimetarna, da se mi zdi, da se takih prijemov naučiš v prvih urah glasbene šole, vokal pa je na trenutke tako šel po svoje, da smo se med sabo samo nejeverno gledali. A to je bil šele začetek… Med nastopom je na oder primarširal še drugi člen dueta, vzel v roke kitaro in po njej karseda zlobno potegnil, da je zavreščalo po celi dvorani in me zdramilo iz stupornega stanja. Kar je sledilo je bila kakofonija, ampak bolj kakofonija kot rezultat neuigranosti in brezglavega eksperimentalizma, ki je uspešno podila folk k šanku. Bilo je neverjetno. Vsak element glasbe je šel v svojo smer, se mogoče na vsakih par sekund spojil z drugimi v smiselno celoto in nato spet poniknil v neposlušljivo gmoto. Grozna izkušnja, a bilo je vredno. To pa zato, ker je duo v par neprecenljivih momentih zvenel enostavno fantastično! Nekaj izbranih trenutkov sem bil priča odličnemu vreščečemu punkerskemu duhu in mračnemu zrnastemu šundru, ki je spominjal na dobre stare Alec Empire. Klaus tako niso bili ne dobri ne slabi, ampak z eno besedo: intrigantni.

Ob dveh zjutraj je bilo vsega konec, mi zelo zaspani, na poti domov pa nam je delal družbo še Aphex Twin, ki mi na stara leta postaja celo všeč. Bil je kul večer, sicer z bolj povprečno glasbo, a Klause bom obdržal na oku. Iz tega se lahko razvije še marsikaj.

Za vse tiste, ki jih matra firbec pa prilagam še Myspace stran skupine Klaus, kjer lahko slišite in tudi vidite nekaj njihove glasbe. In to kar vidimo in slišimo sploh ni tako slabo. Res.

  • Share/Bookmark

Komentarji



1 komentar

  1. trip, dne 21.05.2008 15:55
    trip

    Klaus se res slišita dobro. Drugače pa; malo je stvari, ki so bolj seksi od dekleta z basom ali kitaro ter glasnim vokalom ^^

Ime(obvezno)

e-pošta(obvezno)

Spletna stran

Govori odkrito

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !

  • Arhiv