Zadnjič sem šaril po skoraj že nepregledni goščavi mojega diska in odkril tri zanimive glasbene zadeve, na katere sem že pozabil, da jih sploh imam. Malce sem jih preposlušal in bil znova prevzet. Že nekaj tednov se tako potikam po vlažnih newyorških kleteh, sem zvezda v bleščečem disko klubu in poslušam jamajške vaške glasbenike ter filozofe. No New York, Mutant Disco in Grounation so fascinantni pričevalci svojega časa, ki imajo v določenih primerih skoraj že zgodovinsko ter etnološko vrednost. Posvečam jim današnji zapis.

Various Artists – No New York (1978)

b000b63ise01_sclzzzzzzz_.jpg

Sedemdesetih si brez Brian Ena skoraj ne morem predstavljati. Roxy Music, Another Green World, Music for Airports, Heroes – je le nekaj glasbenih postaj, ki jih je ta producent prehodil in se tako za vedno zapisal v glasbeno zgodovino. Leta 1978 je sestavil zelo vplivno kompilacijo No New York, ki predstavlja edinstven dokument newyorškega glasbenega dogajanja v poznih sedemdesetih.

Na kompilaciji se predstavijo štirje bendi: James Chance & the Contortions, Teenage Jesus & The Jerks, Mars in DNA, ki kombinirajo peklenske ritme s funkom in bluesom ter jih mestoma zaljšajo s free-jazzičnimi izleti ali žlahtnimi distorzijami. Glasba je surova in neobrušena ter bolj posvečena eksperimentu, kot konvencionalnemu ubiranju. Povzema punk energijo, mestoma plesnost novega vala in hrupne izlete, ki so jih kasneje prevzeli industrialci. No New York je hudo eksploziven zvočni koktajl, ki tudi še danes – dobrih 30 let kasneje! – zveni izredno sveže ter relevantno in brez katerega ne bi bilo imen kot so Sonic Youth, Jon Spencer ali Liars.

Various Artists – Mutant Disco (1981)

51bqfpsm2vl_sl500_aa240_.jpg

Kot sem zapisal zgoraj, se je v New Yorku konec sedemdesetih veselo eksperimentiralo, kot kaže Mutant Disco pa v sosednjem studiu tudi veselo plesalo. Kompilacija vsebuje dva polna CD-ja preproste, drugič spet bolj kompleksne, a vedno lepo plesne godbe, ki pobira svoje ideje iz soula, diska, funka, orkestralnih manevrov, kičastih baladic, jazza in še vsaj desetih drugih zvrsti. Kar poslušljiva in nostalgična zadeva, ki se je ne bi branil tudi v naših diskotekah!

Count Ossie & The Mystic Revelation of Rastafari – Grounation: The Indomitable Spirit of Rastafari (1973)

mrrgroun.jpg

Eh, to pa ima že muzikološko vrednost. Count Ossie in njegova banda je zadolžena za začetke reggae glasbe. Na dotičnem albumu slišimo afriške in karibske ritme, himnična zaklinjanja, rastafarijansko filozofijo ter poezijo in WTF! – saksofonske free-jazzične izpade, ki so po nekakšnih stranpoteh prišli konec petdesetih tudi na Jamajko. Ko poslušam tale album, imam občutek, kot da sem priča nekakšnemu obredu, skoraj že pogrebni ceremoniji, nečemu, kar se konzumira zelo počasi. Tolkala so monotona, spet drugič bolj dinamična, a vedno dovolj hipnotična, da poslušalca počasi spravijo v napol budno stanje. Vse skupaj zveni zelo tribal in real, tako, kot če bi nekdo nastavil snemalnik sredi vasi in rekel glasbenikom naj igrajo cel dan in celo noč. Topla in iskrena glasba, ki dela človeka enostavno srečnega. Na albumu pa se nahaja celo izvorna Oh Carolina, ki je nastala leta 1960 in velja za prvi reggae komad ever!

  • Share/Bookmark

Komentarji



1 komentar

  1. trip, dne 15.05.2008 16:10
    trip

    No New York je precejšnja zmaga, se strinjam. Sicer se ne bi označil za nekega nad-fana hardkor eksperimentalne glasbe, ampak ta no-wave, ki mi potem zveni še bolj simpatično s Sonic Youthi, je res out of this world.

Ime(obvezno)

e-pošta(obvezno)

Spletna stran

Govori odkrito

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !

  • Arhiv