b000069i0901lzzzzzzz.jpg

Huh, Roman Polanski ima na grbi že marsikaj: nekaj legendarnih filmov (npr. Rosemary’s Baby in Chinatown), tragično smrt svoje žene Sharon Tate, ki jo je zakrivila Mansonova banda ter obsodbo za spolni odnos z mladoletnico, zaradi katere je zapustil ZDA in zdaj živi v Franciji. The Tenant (1976) predstavlja še en njegov izlet med temačne plasti človekove duševnosti in je zaključni film trilogije, ki jo tvorita še Repulsion (1965) in Rosemary’s Baby (1968).

The Tenant se ukvarja s temami socialne odtujenosti in psihološke razklanosti, uvrstili pa bi ga lahko med psihološke srhljivke, saj se v prvem planu ukvarja predvsem z notranjim stanjem glavne osebe – Trelkovskega, ki ga igra sam Polanski.

Trelkovski je tih in zadržan mož, ki se preseli v stanovanje, v katerem je prejšnja podnajemnica naredila samomor. Stanovanje je del velike ter neprijetne stanovanjske hiše, v kateri živijo čudaški stanovalci in vladajo stroga pravila. In ravno ta pravila začnejo že v osnovi ne ravno socialno angažiranega Trelkovskega počasi osamljati in izolirati iz družbene sredine. Kot gledalci smo priča njegovi osebnostni spremembi iz mirnega in vestnega moža v paranoično ter mrzlično osebo, ki skuša preživeti v kafkaesknem svetu, polnem klavstofobičnosti in nezaupanja. Socialna sredina, kot tudi njegovo dojemanje le-te kmalu začneta najedati njegovo zaznavanje realnosti, kot tudi korenito posegati v njegov občutek samega sebe, v njegovo identiteto.

Film orisuje veliko psiholoških tem, med drugim tudi vprašanja človekove identitete, norosti, občutka nemoči in prepuščenosti višjim silam. Osebnostna sprememba glavnega lika in psihologičnost le-te je dobro predstavljena, film pa, kljub svoji dolžini ostaja vseskozi napet in lepo gledljiv.

Polanski je mojster creepy atmosfere. V vsakem prizoru je vsaj nekaj mračnih kotov, terena, ki ostaja za gledalca neznan. Kamera je počasna, meditativna in izgleda kot, da bi se uglasila na introvertirano pojavo Trelkovskega. Polanski v The Tenantu ne stavi na pošasti in skrivnostne morilce, ampak na najbolj učinkovito stravo – na lastno duševnost, na lastne skrite kotičke in slepe pege – in to tako dobro, da The Tenant po intenziteti in zapomnljivosti poseka večino novodobnih grozljivk/srhljivk, ki stavijo predvsem na vizualne šoke.

The Tenant je pronicljiva študija mračnih stranpoti človekove duševnosti in film, ki bo ostal z mano še veliko časa.

  • Share/Bookmark

Komentarji



1 komentar

  1. iztokgartner, dne 15.05.2008 13:10
    iztokgartner

    Tale film me je zadel zelo močno. Ni prav nič slabši od Rosemary’s Baby, pa četudi ne uživa takega renomeja. Izjemno globoka in strašljiva psihološka srhljivka.
    Poleg Rosemary’s Baby njegov najboljši film.

Ime(obvezno)

e-pošta(obvezno)

Spletna stran

Govori odkrito

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !

  • Arhiv