neuf_meuf_its_cold_in_space.jpg

2006; 12rec, serein

Neuf Meuf prihajajo iz zamegljenih panonskih ravnic (Radenci), za imenom pa stoji Rok Vrbančič, ki je tudi član skupine Automassage. It`s Cold in Space je njegov prvenec ter eden izmed najbolj svežih slovenskih izdelkov zadnjih nekaj let. Album krasi nepopisna toplota in organskost, poseben pečat pa mu daje tudi zelo osebna avtorjeva nota.

Na albumu se elektronika in “živi” inštrumenti prepletajo na tak način, da je težko reči, kaj je v Neuf Meufovi glasbi poglavitno oziroma primarno. Gre za zgoščen, dobro premišljen in melodičen zvok, kjer ima vsak element svojo mesto. Medtem, ko prvi trije komadi zvenijo bolj kot uvod oziroma priprava terena, albumov prvi vrhunec predstavlja prasketajoč in pulzirajoč That day. Prijetno zasanjano vzdušje se nadaljuje na komadu Zul, Banta pud III pa ponudi nežno brenkanje kitare, ki spominja na starega romantika Michaela Rotherja.

Kitara na celotnem albumu zveni zelo neoprijemljivo in se drži dovolj v ozadju, da se spretno izogne vsakršnemu post-rock obiranju. Neuf Meufova vizija glasbe gre bolj v ambient, v širne plasti zvoka, kjer je kitara samo eden izmed mnogih elementov, ki sestavljajo kompleksen mozaik. Osrednji del albuma, njegova srčika je Goldberry dreamstream, kjer si avtor vzame celih 12 minut, da razvije svojo vizijo. Na njem se sloji zvoka počasi nalagajo ter poslušalca čedalje bolj hipnotizirajo. Nekje vmes zazveni kitara, spregovorijo sampli, zvok se zgosti in prenese v sklepni del. Goldberry dreamstream je popoln prikaz Neuf Meufove široke palete zvokov ter najboljši komad na albumu. Na njem me fascinira predvsem skrbna strukturiranost ter dejstvo, da si avtor za njega vzame ves čas na svetu, ga počasi pelje in razvija do vrhunca. Tudi zaključek albuma je na mestu: Ofkors in Remmus sta čudoviti remnisenci na Brian Ena, prvi zaradi svoje vodilne klavirske teme, slednji pa s s svojo vesoljskostjo zveni kot kak izgubljen delček z albuma Apollo.

It`s cold in space je prežet s kreativnim nabojem in ponuja veliko idej na skoraj že idealni dolžini 50 minut oziroma 45, če bi Neuf Meuf izpustil vokalno – katarzično Unrest Unsave, ki samo pogojno spada v preostali zvokovni kozmos albuma. Komadi na albumu so suvereni ter tako dobro zastavljeni, da je skoraj težko verjeti, da gre za prvenec. Zvok je vseskozi »globalen«, rahlo spominja na izdelke nemške založbe Morr, a je še vedno dovolj idiosinkratičen ter »nov«, da štrli iz povprečja – to pa so lastnosti, ki jih v moderni elektronski glasbi več kot pogrešam!

Album si lahko za pokušino, čisto legalno zlaudate z založbine strani!

  • Share/Bookmark

Komentarji



Ime(obvezno)

e-pošta(obvezno)

Spletna stran

Govori odkrito

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !

  • Arhiv