georgia-anne-muldrow-olesi.jpg

2006, Stones Throw

Lanska in predlanska hip-hop bera je bila bolj ali manj slaba. V množici ponavljajočih se izdelkov, kjer je poslušalcu čedalje težje ločiti med vsemi istimi obrazi ter produkcijami, je težnja po iskanju nečesa novega in posebnega toliko večja. In ko se iskano najde, se najditelj toliko bolj oklene najdenega, saj ima občutek, da je našel nekaj posebnega, nekaj novega. Po dolgem času sem tako spet našel en hip-hop album, ki me je prevzel in si prisvojil mojo pozornost za nekaj mesecev. To je Olesi. Fragments of an Earth, mlade ameriške izvajalke Georgia Anne Muldrow.

Olesi ni navaden hip-hop album in to je jasno že, če pogledaš seznam komadov. Album je sestavljen iz 21 komadov, kjer so vsi, razen uvodnega free-jazzičnega New Orleansa, dolgi v povprečju 2 minuti. Georgia lahko s takim pristopom predstavi vso širino svojega glasbenega ter duševnega repertoarja in le-ta ni majhen. Petje, repanje, spoken word, igranje z vokalom ter zlivanje z zvokom je samo nekaj obrazov njenega vokalnega izraza. Sporočila – če jim lahko tako pravimo – so različna in zaradi svoje fragmentarnosti in dolžine komadov skoraj že na pol intuitivna. Včasih se dozdeva, kot da je bil njen cilj samo izraziti določeno čustveno stanje, določeno naravnanost, kot pa neko kompleksno sporočilo. Teh stanj in vzgibov je na albumu ogromno: Georgia pridiga, se veseli, opozarja, razsvetljuje, poziva k ljubezni, se boji, išče zaščito, je osamljena, reflektira, poziva k miru in pozitivi, filozofira, se prepušča itn. Mir in pozitiva, pozivanje k ljubezni? Ja, ampak deluje. Georgii uspe ohraniti naivno ter nostalgično zrenje sveta, a ga na vsakem koraku filtrira skoti trezno noto moderne. To njen album uvršča ob bok prelomnim soul in jazz albumom sedemdesetih, a hkrati v prve vrste sodobnega časa.

Hip-hop torej? No ja, toliko kot lahko za Milesa Davisa in Sun Raja rečeš, da sta jazz. Na Olesiju slišimo nekatere najbolj originalne beate zadnjih nekaj let, v splošnem pa dobimo predstavo, kako širok pojem je lahko hip-hop. Medtem, ko iz sodobne konfekcije seva predvsem plastika ter fast food, je Olesi nostalgičen, organski, na nek način brezčasen.

Georgiin prvenec krasi neverjetno širok razpon idej, ki je dandanes že prava redkost. Nemogoče si je predstavljati, da bi kdaj lahko sploh izdala običajen album z desetimi komadi, ki so dolgi po štiri minute. Celoten izgled albuma, njegova struktura, je samo izraz izvajalke, ki enostavno ne paše v današnji kalup ustvarjanja. Komadi nimajo nekega oprijemljivega začetka in konca oziroma vsaj ne v takem smislu kot to razumemo ponavadi. Taka fragmentarnost in obilnost idej, mogoče na začetku malce kazi zbrano poslušanje, a se kasneje izkaže kot edina logična in prava poteza. Poleg vsega že prej omenjenega pa je treba poudariti vsaj še dve stvari, ki pohvalo tega albuma samo še potencira: Olesi je prvenec Georgie, ki šteje šele dobrih 23 let. Neverjetno in nepredstavljivo, kaj sploh lahko še sledi!

Še eden izmed kriminalno spregledanih albumov zadnjih nekaj let, ki v originalnosti in izrazu poseka vse, kar se dandanes vrti in prodaja kot hip-hop.

  • Share/Bookmark

Komentarji



Ime(obvezno)

e-pošta(obvezno)

Spletna stran

Govori odkrito

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !

  • Arhiv