therewillbeblood.JPG

Paul Thomas Anderson je dober pripovedovalec zgodb. To je že lepo pokazal v nostalgičnih Boogie Nights (1997) in biblični Magnolii (1999). Je režiser, ki se izbrane materije loti resno in zelo skrbno. Nič ne prepusti naključju, kar vpliva na to, da so njegovi filmi zaokrožene celote, ki sledijo neki notranji logiki oziroma se ponašajo s čvrstim, skoraj že klasičnim pripovednim lokom – uvod, zaplet, vrhunec in zaključek.

Tudi njegov novi film There will be Blood ni izjema. Tematika je nafta, pripoved pa se vrti okoli glavne osebe Daniela Plainviewa, ki ga igra Daniel Day-Lewis. Daniel Day-Lewis je za to vlogo dobil Oskarja za glavno moško vlogo – in to z razlogom. Njegova igra je eden izmed vrhuncev filma. Lik, ki ga igra ni pozitiven – ravno nasprotno! – “krasijo” ga predvsem negativne lastnosti, ki se združujejo v skoraj že arhetipsko predstavo kapitalističnega mogotca, egoističnega in brezbrižnega, za katerega ne veljajo nobena pravila.

Pripoved se začne z Danielovimi obotavljivimi začetki, z njegovim vzponom, kot oil-man, se nekako kumulira v osrednji del, kjer Daniel “kolonizira” večji del ozemlja in črpa nafto, pa vse do zapomnljivega in močnega sklepnega dela. Daniel se kot oseba čez film spreminja in sicer v smislu potenciranja že obstoječih lastnosti. Na stara leta postane tako še bolj egocentričen in nezaupljiv do soljudi, kar pa je tudi povezano z nekaterimi ostalimi pomembnimi dogodki njegovega življenja – z oglušelostjo sina ter vrnitvijo osebe, ki se predstavi kot njegov brat.

Film ima nekakšen notranji motor oziroma silo, ki ga suvereno žene od začetka do konca. Markantna glavna oseba, privlačna tematika, impresivne lokacije snemanja ter nekaj dobrih prizorov (npr. ko se Daniel na krut način poskuša rešiti svojega gluhega sina tako, da ga enostavno posadi na vlak) je nekaj ključnih točka filma, ki ima vse lastnosti klasika.

A zakaj mi je potem, le dan po ogledu filma, ostala v glavi le še odlična Danielova igra in peščica prizorov? Zato, ker imam občutek, da filmu vseeno nekaj manjka. Nekaj, zaradi česar verjetno ne bo končal med največjimi v zgodovini. In tisto “nekaj” ima film, ki mu je odvzel Oskarja za najboljši film leta – No Country for Old Man. Izdelek bratov Coen ima “tisto nekaj” – večplastnost, sij “velikega filma”, ki da vedeti gledalcu, da je priča nečemu, kar ga presega in kar presega format “filma”. Vem, da gre za subjektivne dejavnike, a pri “tehnični” izenačenosti obeh filmov, ostanejo za njuno diferenciacijo pač samo še slednji.

Kljub svoji epski razsežnosti se There will be Blood na koncu sprovede v “le” zelo dobro povedano zgodbo, ki svoje pove in nato utihne. A pravi “klasiki” naj bi govorili še leta in leta…

  • Share/Bookmark

Komentarji



Ime(obvezno)

e-pošta(obvezno)

Spletna stran

Govori odkrito

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !

  • Arhiv