caliguladvd.jpg

Caligula je film, ki si ga zapomniš. Tako ali drugače. Je Brassev pogled na Caligulo, rimskega cesarja, ki je bil znan po svojih agresivnih in seksualnih izživljanjih. Kaj vse je počel, je v bistvu napačno vprašanje. Boljše bi se bilo vprašati, kaj ni počel – no, vsaj v filmu seveda – ker zgodovinska točnost filma Caligula je tudi še dandanes predmet spora.

Scenografija filma je enostavno odlična, v svoji razkošnosti pa spominja na vse velike zgodovinske epe iz petdesetih in šestdesetih let. Kostumograifja detajlna, skrbno izbrana in zelo verodostojna. Igra glavnih igralcev (npr. Malcolm McDowell, Peter O`Toole, Helen Mirren) je prepričljiva, na trenutke skoraj že gledališka. V filmu spremljamo Caligulo, njegovo življenje kot vladarja Rima. Spoznamo ga kot egoistično in narcisistično osebo, za katero je celo življenje bila ena velika zabava, le preizkus, kako daleč lahko gre. In daleč je šel. Tako daleč, da je vrsto let uporabljal vzvode svoje oblasti za kanaliziranje svojih želja in nagnenj, dokler ni prestopil vseh mej in plačal s svojim življenjem.

No, zdaj pa podrobnosti: ženska in moška homoseksualnost, fellacio, cuninlingus, posillstvo, uriniranje, obglavljanje – ne nujno v tem vrstnem redu, a vedno zelo eksplicitno. Neverjetno.V bistvu skoraj ni prizora, v katerem ne bi bilo vsaj deset nagih ljudi, krepkih moških in lepotic, ki jih je za film priskrbel sam Bob Guccione, lastnik Penthousa ter hkrati producent filma. Bob Guccione je marsikdaj tudi napačno naveden kot režiser filma, saj je po sporu z Brassem, posnel še nekatere dodatne scene in do določene mere spremenil končno obliko filma. To je sprožilo val tožb, ki so izid filma prestavile za dobra tri leta.

Vrhunec filma je verjetno monumentalna orgija, ki jo vidimo proti koncu filma. Gre za pravcati cirkuški, gledališki, nadrealističen razvrat, za hardcore, h kateremu je v veliki meri pripomogel predvsem Guccione.

Ali je torej Caligula ena velika pornič packarija, zapakirana v sij sedme umetnosti? Veliko ljudi ta film vidi tako, a obstaja vsaj ena ločnica. Če je v porniču golota bolj sama sebi namen, je v Caliguli le sredstvo, da se materija na ustrezen način predstavi – čeprav ne morem zanikati, da nekateri seksualni prizori proti koncu filma (npr. večminutni fellacio) delujejo že, kot, da so sami sebi namen – kar pa je predvsem rezultat postprodukcijskega vpliva Guccioneja in ne Brassa.

V bistvu pri Caliguli ni srednje poti: ali ga ljubiš ali sovražiš, ga smatraš za čisto zlato oziroma za čisti drek. Jaz sem se odločil za žlahtno zlato – a pozor – edina prava verzija filma je dolga dobri dve uri in pol. Ostalim verzijam – ki jih je približno ducat – manjka večina tistega, zakaj je ta film tako poseben in na nek način čisti kult.

  • Share/Bookmark

Komentarji



2 komentarjev

  1. iztokgartner, dne 28.03.2008 12:00
    iztokgartner

    Pravzaprav dober film. No ja, bolj razvpit kot dober, a vseeno vreden ogleda. In še vedno ne verjamem, da Peter O’Toole in John Gielgud nista vedela, da bodo dodali toliko eksplicitne erotike.

  2. iztokgartner, dne 28.03.2008 12:05
    iztokgartner

    Mi pa ni bil slab tudi CALIGOLA: LA STORIA MAI RACCONTATA iz leta 1982, kjer blesti Laura Gemser.

Ime(obvezno)

e-pošta(obvezno)

Spletna stran

Govori odkrito

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !

  • Arhiv