morricone.jpeg

2005, Ipecac Recordings

Ennio Morricone je eno izmed največjih imen, kar se filmske glasbe tiče. Ozvočil je preko 500 filmov in se poskusil v številnih oblikah glasbenega izražanja. Ravno zaradi tega je zelo težko najti kompilacijo, ki bi dobro predstavila glasbeno raznovrstnost tega velikega ustvarjalca. Večina kompilacij »gre na ziher« in se v veliki meri osredotoči na dela, ki jih je naredil Morricone za Sergio Leoneja, ki je znan po svoji špageti vestern trilogiji. Med železen repertoar vsake kompilacije pa spadajo še zapisi iz filmov kot so: The Mission, Cinema Paradiso, The Sicilian Clan, My Name is Nobody idr. Vendar je s tem predstavljen le majhen del Morriconejevega bogatega ustvarjanja.

Leta 2004 je izšel zelo dober box set Mondo Morricone: The Trilogy. V njem so zbrane tri kompilacije, ki vsebujejo manj klasično ter bolj pop orientirano stran Morriconeja. Gre za zbirko zapisov, ki jih je ustvaril v obdobju 1969-1979 za manj znane italijanske filme. Medtem, ko so filmi bolj ali manj utonili v pozabo, je glasba ostala. In kako ne bi, saj slišimo čudovito pop orientirane melodije ter glasbeno bogate aranžmaje, ki so na meji prijetno kičastega. Spremlja jih brezbesedni vokal Edde Dell` Orso, ki je kot nalašč zato, da s svojo erotično konotacijo dviga kocine na poslušalčevi koži. Morricone je v ta sladek cocktail zmešal tudi še nekaj bossa nove, tropicalie ter easy listening vibracij in s tem postal vzor neštetim novodobnim easy listening/down tempo izvajalcem, ki so se mojstru že poklonili s številnimi remiksi.

Vendar obstaja še en Morricone, t.j. Morricone eksperimentator, ki je verjetno najmanj znan. Ravno to področje pokriva kompilacija Crime and Dissonance, ki je izšla pri Mike Pattonovi založbi Ipecac. Morricone pri glasbenih čudakih ter odtrgancih? Po poslušanju Crime and Dissonance bo jasno zakaj. Morricone je že pred dobrimi štiridesetimi leti pogumno eksperimentiral z zvokom in glasom in s tem občutno med drugim vplival tudi na Mike Pattona in njegove številne projekte. Če pa še omenimo, da je spremno besedo za kompilacijo napisal sam John Zorn, potem je gotovo jasno, da tukaj ne gre samo za navadno zbirko zapisov, ampak obenem za velik poklon»starosti« glasbe.

Kompilacija zajema 2 CD-ja, ki vsebujeta 30 kompozicij. Pokrito je verjetno najbolj razburljivo Morriconejevo obdobje, t.j. obdobje od konca šestdesetih do prve polovice sedemdesetih. Gre za zvočne zapise iz obskurnih italijanskih filmov, med katerimi so mogoče še najbolj znani The Bird with the Crystal Plumage, The Cat o`Nine Tails (oba od Daria Argenta) ter A Lizard in a Woman`s Skin, Lucia Fulcija. Glasba na Crime and Dissonance je mračna, ponekod celo tesnobna ter kar se bogatosti aranžmajev tiče, dokaj minimalistična. Kompozicije so dostikrat brez neke oprijemljive strukture ter melodije. Njihova naloga je predvsem ustvariti določeno vzdušje, pospremiti filmsko sliko, kot pa, da so poslušljive za poslušalca. Vendar stvar deluje dobro tudi brez slike, kar ne moremo reči ravno za veliko filmskih zapisov. Zasluga za to gre seveda Morriconeju, ki je na pravi način spojil ključne elemente: bolj ali manj klasične inštrumente (bobne, električne kitare, razne klaviature, trobila, bas, violine…), eksotiko in razna čudaštva (sitar, lesena tolkala, mogočne sakralne orgle…) ter kot najpomembnejši element, človeški glas. Ravno človeški glas daje vsem kompozicijam močan pečat ter nepopisno izrazno moč. Slišimo kričanje, zavijanje, ječanje, hitro dihanje, stokanje in ostale vokalne izraze, ki se lepo povezujejo z inštrumentarijem, hkrati pa delujejo kot še ena plast zvoka. Tak nabor elementov kumulira v raznih glasbenih izrazih, ki segajo od polnokrvne psihadelije, infernaličnih freak outov, pa vse do klavstrofobičnih izsekov ter energičnih free jazz fragmentov. Vendar to nikakor ni »razpuščen« eksperimentalizem, saj so kompozicije dovolj kompaktne ter fokusirane, da se ne izgubijo, pa tudi če kot v primeru 1970 trajajo dobrih osem minut in pol.

Crime and Dissonance naredi vtis na poslušalca. Njeni zapisi so nepremagljivi pri prenosu vzdušja ter občutkov, ki so večinoma temačni ter neprijetni. Kot zavestno načrtovan gimmick deluje zapis Ninna nanna per adulteri, ki predstavlja čisto nasprotje ostalim 29 komadom. V njem se kot plah plamen pokaže Morrioconejev občutek za svetlobo v obliki zasanjanega ženskega vokala. To stanje traja dobre tri minute, preden poslušalca spet popade nepopisna tema. Lep dokaz, da Morricone obvladuje oba svetova.

Crime and Dissonance s svojo zvokovno podobo lepo dopolnjuje malce starejšo kompilacijo The Thriller Collection, s katero si deli tudi minimalno število zapisov. K odlični celostni podobi pa pripomore tudi zelo dobra naslovnica ter zbirka slik v bookletu.

Crime and Dissonance ni za vsakogar in še zdaleč ne predstavlja lahkega poslušanja. Za neposvečene je boljše da začnejo pri Morriconejevih bolj dostopnih delih, a se naj vseeno vrnejo tudi na to kompilacijo, saj je brez nje slika tega velikega glasbenika nepopolna.

  • Share/Bookmark

Komentarji



Ime(obvezno)

e-pošta(obvezno)

Spletna stran

Govori odkrito

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !

  • Arhiv