estrellita.jpg

Mogoče se je v meni začel izražati slovenski gen, ki vpliva na moje nepristransko presojanje, a vsi slovenski filmi, ki sem jih zadnji čas gledal so mi bili všeč. Vsak je imel vsaj nekaj, kar mi je sedlo oziroma mi je bilo še posebno všeč: skoraj že patološka simpatičnost in preprostost Petelinjega zajtrka, v svoji izvedbi sveža in drzna Instalacija ljubezni ter bombastično vznesen Mokuš, ki kroži kilometre nad profanim svetom.

Estrellita je med vsemi temi filmi avtorsko najbolj suverena in zaokrožena. Medtem, ko vsi prej našteti filmi v sebi nosijo še določene poteze “TV filma” in jih krasi nekakšna “lokalna” dimenzija, je Estrellita tip profesionalno narejenega filma, kjer je vse na mestu: od uvodne špice, scenarija, do samega izgleda filma. Štima torej celoten paket, za katerega upam, da ga bo režiser Metod Pevec, spravil na čim večje število festivalov.

Zgodba je napram ostalim filmom, ki sem jih prej naštel tudi najbolj bogata in skrbno sestavljena. Dora (Silva Čušin) je žena slavnega violinista. Po njegovi smrti odkrije nekatere njegove skrivnosti, pravtako pa se v njenem življenju pojavi talentiran violinist Amir, ki mu Dora podari moževo violino. Violina je neke vrste osrednji element filma, ki nase veže različna človeška čustva ter motive: npr. strast, prevaro in pohlep ter vnaša dinamiko v medsebne odnose protagonistov. Gre za film, ki deluje na večih nivojih: lahko se gleda kot zgodba starejše ženske, ki po smrti svojega moža išče smisel, najde pa ga v mladem talentiranem dečku Amirju, kot zgodba o talentu, ki se skuša izraziti v nestimulativnem okolju ali v končni fazi, kot študija trka dveh družin, dveh svetov, slovenske ter bosanske. Film je zelo lepo gledljiv, režiser rutinirano vodi gledalca od prizora do prizora in hkrati spretno plete mrežo medosebnih odnosov, odkriva motive in silnice posameznih oseb ter pred gledalca razgrne pregledno sliko dogajanja. Igralska zasedba je prepričljiva, za bosansko družino pa bi lahko rekli, da je napram slovenski, že kar stereotipno temperamentna in neposredna v komunikaciji.

Estrellita je film, ki ne cika na množice in je v primerjavi z aktualnim slovenskim hitom, t.j. Petelijnim zajtrkom bolj kompleksen in v sporočilni vrednosti bolj bogat film. Ljubezenski odnos ter simpatični marginalci, so v Estrelliti zamenjani z vprašanji smisla, altruizma, izpolnitve ipd. Svoje doda še izrazna klasična glasba, ki film zelo lepo dopolnjuje in mu dodaja tisto sladko kaplijico melanholije, ki je potrebna vsaki dobri drami.

Filmu ne morem očitati nič: ima dobre igralce, dobro zgodbo in je gledljiv od začetka do konca. Zdaj potrebuje samo še čimveč gledalcev…

  • Share/Bookmark

Komentarji



1 komentar

  1. tatya00, dne 12.02.2008 12:32

    Lepo povabljeno :)
    Upam, da ga tudi jaz kmalu ujamem v kinematografih :)

Ime(obvezno)

e-pošta(obvezno)

Spletna stran

Govori odkrito

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !

  • Arhiv