mokus.jpg

Hm, nisem vedel, da je Mokuš, film režiserja Andreja Blatnika že tako star. Jernej Šugman in Dario Varga sta se mi sicer zdela nekam mlada, a sem mislil, da maska pač dela svoje… Film je bil posnet že leta 2000, njegova končna verzija pa je bila zaradi razprtij na mnogih frontah zadržana vse do decembra prejšnjega leta, ko je bil za nekaj večerov na ogled v ljubljanskem Kinodvoru.

Mokuš je posnet po literarni predlogi Ferija Lainščka, pisatelja, ki bralcem že več kot dve desetletji prinaša motive iz prekmurskega življenja. Zgodba je enostavna. Duhovnik Jon Urski (Dario Varga) se prekrši zoper cerkveni red, zato ga pošljejo v zakotno faro, v Mokuš. Jon, ki ima tudi sam probleme z vero, se trdno odloči, da bo skupaj z vaščani obnovil mokuško cerkev, a naleti na težave oziroma boljše povedano, na lokalno folkloro, ki jo sestavljajo nezaupljivost, nazadnjaštvo, vraževernost ter obilica tračev/resnic, ki povezujejo skrivnostno preminulega Jonovega predhodnika, slepca, ki živi v mokuški cerkvi (Ludik Bagari) in lepo vaščanko (Nataša Ralijan), s katero se Jon sčasoma zbliža.

Začetek filma ni bil ravno spodbuden. Ko so ga začeli igralci mlatiti z gledališko slovenščino ter z resno, stoično držo sem mislil, da tega filma ne bom preživel. In res ni dobro kazalo. Tempo filma je bil počasen, dolgo se je nekaj dogajalo, da se je potem res tudi zgodilo, dialogi ne ravno vznemirljivi, igra igralcev pa že moteče teatralično-vznesena. A na to se človek celo navadi in nekje po 30 minutah postane film gledljiv. Zgodba se začne razvijati, dogodki pa kar vrstiti. In ti bi morali pri gledalcih zaigrati na prave strune: Mlad duhovnik, ki se zaljubi v lepo žensko – material, ki bi lahko privabil ljudi. A film ne ostane na nivoju ljubezenskega zgodbe, ampak hoče več. Hoče poseči po metafiziki, po temah kot so vera, kaznovanje, smisel in še čem. S tem seveda ni nič narobe, a za prikaz takšnih tem film ubere svojo pot, stran od množic ter lahkotnega gledanja. Tako smo med gledanjem priča napol sanjskim in fantazijskim slikam, neke vrste wagnerianskemu bombastu, ki je slikovno sicer bogat, substančno pa vnaša v film le zmedo in nejasnost do te mere, ko postane vse skupaj že skoraj “kr nekaj”. Finale filma je katarzičen, na nivoju bibličnega in v skladu z osnovnimi zastavki.

Imel sem občuek, kot, da v filmu nekatera pomembna vprašanja ostanejo neodgovorjena, motivacija določenih likov neznana, gledalec pa za vse odgovore verjetno usmerjen na literarno predlogo. Šepava, na trenutke preveč artistična izvedba ter neprozornost dogajanja so verjetno tisti dejavniki, ki bodo preprečili, da bo ta film sprejela širša množica, vajena tekočega in lahkotnega sloga filmov kot so npr. Petelinji zajtrk.

Mokuš je film, ki verjetno ne bo videl velikih kinodvoran, a mu nekakšne svojevrstne in temeljne všečnosti vseeno ne bi oporekal.

  • Share/Bookmark

Komentarji



5 komentarjev

  1. tomica, dne 7.01.2008 13:53

    yo,
    prosin te posli mi na mail tvoj naslov, ka ti poslen nouvi cd od automassage za recenzijo na RON in tvojon blogi.

    grazie in obilo dobre muzike v 2008!

    ajd
    tomica

  2. simonarebolj, dne 7.01.2008 15:07
    simonarebolj

    Fajn recenzija. Vse bistveno pove, na dostopen način, da se bralec lahko odloči, ali ga zadeva zanima. Mokuš sem si ogledala na FSF-ju. Ne samo, da nimam nič proti art filmom po evropsko, ampak sem celo njihov fen. Ko pa film zabrede v wannabe art za vsako še tako prozorno konceptuirano ceno, postanem jezna. In to je Mokuš. Trpljenje ob ogledu tega filma verjetno ni tako zveličavno veleobsežno kot trpljenje protagonista Jona, je pa zelo blizu. S tega aspekta bi lahko rekli, da je film dosegel svoj namen … hehehe ….

  3. mgerencer, dne 8.01.2008 00:05
    mgerencer

    Je bilo veliko ljudi na projekciji Mokuša na FSF-ju? Če sklepam na število gledalcev, na podlagi projekcije, na kateri sem bil jaz, si je Mokuš v Kinodvoru vsega skupaj ogledalo približno 20 ljudi:)

  4. Vladimir, dne 2.07.2008 14:10

    Pozdravljeni,

    režiser filma je Andrej Mlakar in ne Andrej Blatnik, čeprav, je marsikdo dejal, da je Mlakar, stopil nekumu na žulj: podkev, krava, rojstvo, sečnja gozda, potop cerkve,
    samomor, gluhost, slepota, hervistika, potop in globalna vojna med pogani in kristjani. Budimpešta, Vatikan in Beograd, krojita usodo tega filma-predvsem pa drevored, ki je molčeč spomenik, sedanjega časa.

    Čudim me, da so okoli filma potekali samo razgovori in neplodne debate o finančni konstrukciji in nikakor ne o vsebini ali umetniški plati in njegovem poslanstvu.

    Po nekaterih govoricah, pa je film že shranjen v Gotenici.

  5. Vladimir, dne 2.07.2008 14:17

    Program dela in finančni načrt Filmskega sklada Republike Slovenije – javnega sklada (v nadaljnjem besedilu: Filmski sklad) je na 11. izredni seji dne 1.2.2007 samostojno, neodvisno in brez predhodne potrditve Ministrstva za kulturo, ki ni predvidena v nobenem predpisu, potrdil nadzorni svet tega javnega sklada. Programa dela ter finančnega načrta Filmskega sklada vsekakor ne potrjuje Ministrstvo za kulturo, kajti teh pristojnosti v zakonu nima, mora pa k njima, tako kot na programe dela in finančne načrte ostalih posrednih proračunskih uporabnikov, podati soglasje Vlada Republike Slovenije. Na seji nadzornega sveta sprejet oziroma potrjen program dela in finančni načrt je Filmski sklad zaradi opisanega res poslal Ministrstvu za kulturo, z namenom, da ministrstvo poskrbi za njuno nadaljnje posredovanje Vladi RS. Ministrstvo za kulturo je kot pristojni resor dolžno poskrbeti za pripravo in odpravo gradiva na vlado, ta postopek pa poslanka, ki je bila skoraj štiri leta državna sekretarka na Ministrstvu za kulturo, gotovo pozna. Ali pač ne, saj vse do leta 2005 programi dela in finančni načrti tega javnega sklada niso nikoli bili posredovani v soglasje Vladi RS in so se tako kontinuirano sprejemali v nasprotju s predpisi. Ministrstvo za kulturo ni podalo nikakršnega predizbornega blagoslova, ki ga po besedah poslanke Zakon o javnem filmskem skladu ne narekuje. Zakon, ki ga navaja poslanka, sicer sploh ne obstaja: Republika Slovenija je leta 1994 sprejela t.i. Zakon o Filmskem skladu Republike Slovenije, ki je bil objavljen v Uradnem listu RS, št. 17/94.

    Realizacija programa dela Filmskega sklada, o kateri dvomi gospa poslanka, je v prvi vrsti zares odvisna od sposobnosti producentov, kako bodo zaprli finančne konstrukcije prijavljenih projektov. Potrebno se je zavedati, da okvirna vrednost prijavljenega celovečernega filma znaša več kot 1.000.000 EUR, temu ustrezni pa so tudi odobreni zneski sofinanciranja. Pri sofinanciranju gre za ogromne denarne vsote, ki jih Filmski sklad črpa iz državnih proračunskih sredstev. Če producenti ne ponudijo zaprte finančne konstrukcije projektov, sklad nima zagotovila, da bodo projekti dejansko realizirani, kar pomeni, da bi bila v tem primeru proračunska sredstva vložena v izjemno tvegane projekte in v kolikor ti ne bi bili zaključeni, bi to povzročilo ogromne javnofinančne izgube, brez končnega rezultata, v katerega so sredstva sploh bila vložena, t.j. filma. Dodatno težavo v praksi prav tako predstavlja dejstvo, da mnogi producenti po tem, kar je Filmski sklad z odločbo sprejel njihov projekt v sofinanciranje na podlagi prijavljene vrednosti projekt, enostransko spreminjajo in posegajo v elemente projekta (največkrat so to spremenjena finančna konstrukcija, sestava avtorske ekipe, predračuni projektov), kar pomeni, da se v času od izdaje odločbe o sofinanciranju, pa do trenutka podpisa pogodbe vrednost projekta nenačrtovano znatno poviša. Pojavi se težava, od kod vzeti dodatna sredstva, saj so ta tedaj že predvidena za druge programe in projekte. Do takšnih situacij, ki so bile v preteklosti stalnica, ne sme več prihajati, jamstvo za to pa je lahko le zaprta finančna konstrukcija projekta. Producentom bodo sredstva dodeljena tedaj, ko bodo finančno konstrukcijo zaprli, kar pa ne sme vplivati na načrtovanje poslovanja javnega zavoda Filmski studio Viba film. Direktorji so pri pripravi letnih in drugih programov dolžni upoštevati vsa znana tveganja, situacije ter gibanja na trgu in drugje. Program dela Filmskega studia Viba film je stvar poslovodnih organov tega javnega zavoda.

    Producentom je Filmski sklad doslej podeljeval t.i. pisma o nameri, s katerimi je potrjeval svojo namero o sofinanciranju projekta. Izkazalo se je, da v poslovni praksi takšna pisma ponekod zadostujejo, ponekod pa ne, saj za mnoge morebitne partnerje ne predstavljajo dovolj trdne zaveze. K tem pripomore tudi dejstvo, da so pisma o nameri v veljavni zakonodaji zelo pomanjkljivo urejena. Filmski sklad zato sedaj uvaja sistem, po katerem bo producentom izdajal pisma o potrditvi sofinanciranja projekta, ki bodo jasno in določno izkazovala višino sredstev sofinanciranja. S takšnim načinom se bo producentom olajšalo pridobivanje finančnih sredstev v tujini in sklepanje koprodukcijskih dogovorov. Na tem mestu je gotovo potrebno dodati, da producenti, ki imajo urejena razmerja in poslujejo transparentno, kakovostno ter pravočasno, nimajo večjih težav pri pridobivanju sredstev in drugih partnerjev. Veliko je tudi na producentih samih, na njihovi poslovni praksi in lastni angažiranosti.

    Poslanka nadalje dvomi, da so bili vsi projekti, ki jih je Filmski sklad sprejel v sofinanciranje, izbrani na podlagi javnega razpisa. Vsi projekti vsekakor niso bili izbrani na podlagi javnega razpisa, saj obstaja legalna možnost izbire projektov na podlagi t.i. javnega poziva. Možnost javnega poziva je uzakonjena v Zakonu o uresničevanju javnega interesa za kulturo, uporabi pa se takrat, ko je mogoče jasno vnaprej določiti umetniške, kulturnopolitične, strokovne in druge kriterije ter zahteve, ki jih mora izpolnjevati javni kulturni projekt za financiranje iz javnih sredstev. Ker ima Filmski sklad jasno začrtano politiko sofinanciranja projektov, je možnost izvedbe javnih pozivov zagotovo bolj primerna. Poslanka vsebino zakona gotovo pozna ali pa bi ga vsaj morala, kot poslanka poznati.

    Sanacija projekta »Mokuš« poteka na Filmskem skladu že od 25. 02. 2005, saj s sredstvi, določenimi v letu 1998, projekta ni bilo mogoče dokončati.

    Ministrstvo za kulturo je zaradi narave in teže očitkov pregledalo tudi mnenja Komisije za preprečevanje korupcije, ki se nanašajo na naše področje delovanja, saj z njimi ni neposredno seznanjeno. Na ministrstvu ugotavljamo, da Komisija izdaja načelna mnenja (kot je npr. načelno mnenje št. 65), v katerih izrazi svoje stališče, in mnenja (kot je npr. mnenje št. 4 z dne 25. 11. 2005, ki ga je Komisija podala zoper poslanko Širca v zadevi oddaje javnega naročila v Slovenski kinoteki), ki so ugotovitvene narave in imajo večjo težo kot načelna mnenja. V načelnem mnenju št. 65 je Komisija zgolj podala svoje stališče, da opravljanje nalog člana nadzornega sveta javnega sklada in hkratno sodelovanje v projektu, ki je sofinanciran s sredstvi tega javnega sklada, povzroči konflikt interesov, če član nadzornega sveta sodeluje pri sprejemu odločitve o sofinanciranju projekta. Filmski sklad je sredstva za projekt – celovečerni film »Mokuš« določil že leta 1996, nato leta 1998. Stane Malčič leta 1996 oziroma leta 1998 ni bil član nadzornega sveta Filmskega sklada in tako ni mogel podati soglasja k sofinanciranju omenjenega projekta. Kasneje se je izkazalo, da s prvotno dodeljenimi sredstvi projekta ni mogoče dokončati, potrebna je bila sanacija. K sanaciji je s sklepom št. 35/4 z dne 25. 2. 2005 dal soglasje nadzorni svet Filmskega sklada v naslednji sestavi: mag. Stojan Pelko, dr. Melita Zajc, Vladimir Peruničič, Nikola Todorović, dr. Sašo Gazdič, Janez Lapajne in Silvan Furlan. S sklepom je bilo določeno, da se ponovno ovrednotijo lastniški deleži projekta »Mokuš« glede na že vložena sredstva in storitve, z namenom izvajanja nadaljnjih postopkov sanacije. Stane Malčič več kot očitno tudi tedaj ni bil član nadzornega sveta in tako na podlagi vsega opisanega ni sprejel odločitev koruptivne narave, danes pa Filmski sklad zgolj nadaljuje že pred dvema letoma začeto sanacijo projekta »Mokuš«.

    Za razliko od načelnih mnenj imajo t.i. mnenja Komisije za preprečevanje korupcije veliko večjo težo, saj elemente korupcije v konkretnem primeru dejansko ugotovijo, poleg tega pa določijo tudi način odprave posledic korupcijskega dejanja. Eno takšnih mnenj, ki sodi v področje delovanja našega ministrstva, je bilo denimo mnenje št. 4 z dne 25. 11. 2005, ko je Komisija ravno pri vas, gospa poslanka, ugotovila korupcijo v zadevi Slovenske kinoteke, katere članica sveta ste bili tedaj, ko ste preko oddaje javnega naročila sklenili pogodbo s poslovnim subjektom Ravnikar Potokar Arhitekturni biro, d.o.o., katerega družbenik s poslovnim deležem preko 20% je bil vaš soprog. Tedaj je bila celotna pogodba za izdelavo projektne dokumentacije za dvorano Slovenske kinoteke in pripadajoče prostore nična, kar je povzročilo škodo na račun javnofinančnih sredstev. Škoda na račun javnofinančnih sredstev pa bo nastala tudi v primeru ustavitve sanacije projekta »Mokuš. Takšno ravnanje, spoštovana gospa poslanka, pa je ne samo neracionalno, temveč tudi skrajno neodgovorno!

    Ministrstvo za kulturo spoštuje vse zakone in druge predpise, zakon, ki je res bil že zdavnaj obljubljen, saj je v programu Vlade RS že od leta 2001, pa bo predložen v Državni zbor takoj, ko bo usklajen. Razpisa za novega direktorja oziroma direktorico Filmskega sklada pa ne objavlja ministrstvo, ampak Filmski sklad Republike Slovenije – javni sklad.

Ime(obvezno)

e-pošta(obvezno)

Spletna stran

Govori odkrito

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !

  • Arhiv