0-s.jpg

Kino Vič, decembra 2006. Kratki stiki. Skoraj prazna dvorana. Skoraj prazna, podhlajena dvorana, ki je dobro dopolnjevala hladne Kratke stike, edini lanskoletni slovenski filmski output.

Eno leto kasneje. Deja vu.

Kino Vič, decembra 2007. Instalacija ljubezni. Skoraj prazna dvorana (osem ljudi). Ne sicer moj osebni rekord – le-tega še vedno držita Out of Sight in Lost Highway (na vsaki predstavi so se zbrali trije obiskovalci – z mano vred seveda!) – a dokaj nenavaden kontrast glede na polne dvorane megahita Petelinji zajtrk. Verjetno je svoje naredila zelo intenzivna promocija in reklamiranje slednjega, Instalacija ljubezni pa je v kinodvorane prišla tiho ter bolj ali manj na zadnja vrata. In seveda, Petelinji zajtrk je imel Severino in Lainščka…

In kakšen je torej film? Mi je bil všeč, čeprav sem bil zaradi dokaj neposrečenega trailerja, do njega zelo skeptičen . Ko sem videl trailer, sem si mislil: “To pa je tako, če Slovenci skušajo delati art filme” – moj cimer pa je celo rekel, da je ravno zaradi trailerja izgubil voljo do ogleda. A je bila nato želja po ogledu tega slovenskega filma vseeno večja, kot pa skepsa, inducirana s strani trailerja.

Zgodba Instalacije ljubezni sama po sebi ni nič posebnega, mogoče celo že prevečkrat videna, a je zato izvedba toliko bolj sveža. Mojca je ženska v srednjih letih, poročena, z otroki. Njen zakon z možem ni ravno idealen, zato začne hrepeneti po negotovosti in vznemirjenju, ki ga je izkusila s svojo študentsko ljubeznijo, Milošem – zdaj svetovno znanim umetnikom. Miloš je umetnik, personificirana svoboda, ki živi za svoje instalacije. Mojca seveda upa, da bo lahko ponovno izkusila vsaj nekatere čare preteklosti, a ima Miloš z njo svoje načrte. Je ravno sredi nove instalacije, instalacije ljubezni, ki vključuje Mojco, kot glavno osebo…

V filmu smo priča nekaterim izvirnim scenarističnim obratom, mešati se začne “realnost” in instalacija, dogajati se začne film v filmu in tudi tisti, ki ga snemajo so v bistvu snemani s strani drugih. Pravtako vidimo vrsto elementov, ki izgledajo, kot, da je imel sam Boštjan Hladnik prste zraven in se mestoma čudimo in sprašujemo, kaj natanko se zdaj dogaja oziroma ali sem kaj takega že kdaj videl. No, seveda sem, vsaj fragmentarno po raznih tujih produkcijah, a se vseeno še nikoli nisem počutil tako dobro ob gledanju slovenskega filma. Mogoče je bil zraven celo kanček ponosa ter spoznanje, da tudi mi znamo narediti film, ki presega kategorijo “Slovenski film” (ja, Slovenski film je zame kategorija, tako kot akcija, triler ali horror). No, kakšen neposrečen dialog bi sicer črtal in tudi kot celota, film ne teče vedno lepo in je mestoma tudi malce okoren, a gre vseeno za film vreden ogleda. Škoda le, da si ga bo verjetno ogledalo manj ljudi kot Petelinji zajtrk.

  • Share/Bookmark

Komentarji



2 komentarjev

  1. Oja, dne 6.12.2007 13:45

    Da je imel film švoh promocijo, res ne morem reči – vsaj na TVSLO so žnj-krat zavrteli reklamo. Bom šla gledat, enkrat.

  2. Alles wird Muzak. Alle werden gleich. » Gledamo filme: Estrellita - Pesem za domov (2007), dne 12.02.2008 12:25

    [...] že patološka simpatičnost in preprostost Petelinjega zajtrka, v svoji izvedbi sveža in drzna Instalacija ljubezni ter bombastično vznesen Mokuš, ki kroži kilometre nad profanim [...]

Ime(obvezno)

e-pošta(obvezno)

Spletna stran

Govori odkrito

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !

  • Arhiv