img_17017_med.jpg

Trilogija Roka voda kamen je delo našega pisatelja in prevajalca Branka Gradišnika. Od njega nisem prebral še nič, razen njegovega prevoda šestega Harry Potterja.

Z vidika “zgodbe”, se v knjigi v bistvu ne dogaja veliko. Frane, ločenec, star blizu štirideset, se zaljubi v Manjo in začne z njo razmerje, a hkrati mora paziti na svojo paranoično mamo, se poskuša zbližati s svojim hladnim očetom ter ima probleme s svojim problematičnim sinom. Knjiga se dogaja v času osamosvojitve Slovenije, v letih 1990 do 1993. A o teh prelomnih dogodkih izve bralec malo, le-ti predstavljajo samo širši kontekst dogajanja za poglaviten predmet knjige: odnos med Franetom in Manjo. Odnos, ki ga žene ljubosumje, strah, obsesivnost, odvisnost. Vsaka stran igra svojo psihološko igro, pristni stik ni možen, tekom knjige pa spremljamo poskus zbližitve in odraščanja obeh protagonistov. In bralec je zraven. Pri vsakem dogodku in dialogu. Knjiga je pisana na dnevniški način, torej izvemo skoraj za vsak dan in iz prve roke kaj se dogaja. Dnevnik piše Frane, tako, da smo priča njegovim najbolj intimnim razmišljanjem in čustvenim vzgibom – preko njega pa izvemo tudi kaj se dogaja v Manji.

Oba glavna junaka imata svojo “prtljago”: Frane je omahljivec, ne zna udariti po mizi, odvisnež, Manjo pa je strah bližine, intimnosti in si zato kopiči oboževalce, a jih drži vse na kratko. Osnovna tema obeh oseb je strah pred bližino, ljubeznijo in predajanjem. Odnos Franeta in Manje spremljamo preko vsakdanjih situcij, dogodkov. Pisatelj lepo prikaže, kaj so ključni sprožilci za “igro” obeh oseb, obenem pa na nazoren način vidimo, kako se čustveni vzgibi vidijo v konkretnih vedenjih. Spekter simptomov obeh oseb je širok in pester, tako, da se vsak bralec lahko prepozna vsaj nekje. Ključen element knjige je tudi (hiper)analiziranje Franeta, preko katerih izvemo tudi morebitne razloge in vzroke za vedenje obeh oseb.

Na stil pisanja sem se moral najprej navaditi, saj se mi je zdel na začetku malce nenavaden. A ko sem se navadil na njega, se je prvi del knjige izkazal za zelo lepo berljivega in tekočega. Prvi del sem torej prebral zelo hitro, a se mi je nato malo ustavilo pri drugem. Zadnja tretjina drugega dela se mi je vlekla in mi začela postajati malce dolgočasna. V čem je problem? Takšno podrobno spremljanje odnosa se izkaže kot dvorezni meč. Po eni strani je zanimivo opazovati kontinuiteto odnosa, mikro spremembe, ki se v njem porajajo, a po drugi strani postane bralcu dolgčas, ko že stotič bere iste pogovore, je priča istim scenarijem in izidom. Psihološko gledano seveda vse drži: odnosi se ne spremenijo čez noč, kljub vsem vpogledom v svoja početja, ostanejo nekatera vedenja in načini funkcioniranja, ki se jih človek težko znebi čez noč. A z vidika berljivosti knjige in njene privlačnosti pa se to izkaže na koncu drugega dela kot minus. A to ni edina razlika med prvim in drugim delom. Predvsem Frane deluje v drugem delu bolj uravnovešeno, manj ga “mečejo” njegove čustvene reakcije, Manja pa se počasi približuje odločitvi, če bo “postala” samo Franetova. Tretji del spet zalaufa, je bolj berljiv, stvari se razpletejo.

Roka voda kamen je ambiciozna knjiga, zelo dobro napisana, z zelo bogatim besednjakom. Na trenutke se vleče, ampak katera 900 strani dolga knjiga se ne? Kot se za vsako takšno knjigo spodobi je tudi malo umetniško pretenciozna in (m)eg(al)omanska, za preboj do konca, pa bo bralec rabil verjetno tudi malo mazohistične žilice. A se investicija po mojem mnenju splača.

  • Share/Bookmark

Komentarji



2 komentarjev

  1. bgradisnik, dne 7.11.2007 09:26
    bgradisnik

    Ahoj, oglašam se “po službeni dolžnosti”. Hvala za oceno. Sprašujem, ali jo smem objaviti na svojem blogu, kjer objavljam vse odmeve ne glede na predznak. LP Brane

  2. mgerencer, dne 7.11.2007 19:32
    mgerencer

    Lahko, ni problema..

Ime(obvezno)

e-pošta(obvezno)

Spletna stran

Govori odkrito

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !

  • Arhiv