-
Toliko nas je ubežalo Muzaku (ne veliko):
Oglasna sporočila
Jan
25
Julianna Barwick
25.01.2010 | | Komentiraj
Julianna Barwick je moje prvo glasbeno ime leta 2010, čeprav njen EP Florine spada v lanskoletno glasbeno bero. Prišel je tiho, še tišje pa poniknil; odkrill sem ga šele pred dvema tednoma in ga priporočam za barvanje januarske monotonije.
V Juliannini glasbi je v ospredju glas – njen glas, če sem natančen, s katerim mlada američanka ravna zelo ljubeznivo. Nežno ga zlaga v plasti, pošilja skozi razne filtre in iz njega oblikuje oprijemljive glasovne gmote, ki zaživijo po svoje. Počasi se gibljejo, vrtijo, vmes potonejo, izginejo in se pred presenečenim poslušalcem spet pojavijo. Imajo svoje življenje, kratko, a intenzivno. Florine je sakralno obarvan, odmevajoč in daleč od profane realnosti. Sveta glasba, ob kateri vzdrhti tudi ateistično srce.
Julianna preizkuša razne glasbene možnosti; igra se s svojim glasom, preverja njegov zven in preko njega izraža svoje celotno bitje. Teme so čustvene, izpovedi brezbesedne. Florine je idiosinkratičen, ezoteričen - ambicioznost in volja do eksperimenta pa ga umeščata na “pravo” stran, torej bližje angelskemu valovanju Virginie Astley ter daleč od Enyine sladkorne pene.
Posebno.
http://www.vimeo.com/8688706Jan
19
Poslušamo glasbo: Kraftwerk - The Catalogue (2009)
19.01.2010 | | 2 komentarjev
Skupina Kraftwerk je lani končno izdala svojo diskografsko retrospektivo The Catalogue, ki je bila napovedana že za leto 2004. Obilna zbirka vsebuje 8 skupininih albumov, ki so izšli med letoma 1974 in 2003: Autobahn, Radio-Activity, Trans-Europe Express, The Man-Machine, Computerworld, Electric Cafe (ki v zbirki nosi prvotno mišljen naslov Techno Pop), The Mix in Tour de France Soundtracks (v zbirki samo »Tour de France«). Na žalost so izostali skupinini prvi trije albumi, za katere pa Ralf Hütter, ki je še edini »originalni« član skupine (drugi, Florian Schneider je skupino zapustil v začetku leta 2009) obljublja, da bodo kmalu prišli na vrsto.
The Catalogue je prava paša za oči (in ušesa). Naslovnice albumov so posodobljene, priložene knjižice v velikem formatu pa vsebujejo še neobjavljene skupinine fotografije. CD-ji in knjižice se nahajajo v lični beli škatli z minimalistično naslovnico, ki prikazuje skupino v »akciji« - a najbolj prepriča kvaliteta posnetkov! Zvok na novih izdajah je napram starejšim enostavno odličen. Je kristalno jasen in čist. Stare izdaje so imele bolj »stisnjen« zvok, pri novih verzijah pa pesmi »zadihajo«. Bolj pridejo do izraza posamezni segmenti (npr. sint ali glas) - poslušalec pa bo verjetno presenečen nad valovanjem nizkih tonov, ki so bili na prejšnjih izdajah manj slišni. Posnetki so enostavno povedano bolj polni ter “sveži”.
The Man-Machine in Computerworld sta že leta 1978 oz. 1981 zvenela futuristično, a se zdaj bohotita s še bolj modernim leskom, ki jima odlično pritiče. Oba albuma sta se res dobro postarala. Autobahn je obdržal svojo organsko, krautrokično noto in skoraj neverjetno je, da je istoimenski 22-minutni ep star že 36 let! Electric Cafe, ki je izšel leta 1986 v zbirki nosi prvotno mišljen naslov Techno Pop. Na njem je ena - in edina v celotni zbirki! - še neizdana pesem. House Phone je inštrumentalni podaljšek The Telephone Calla in se zelo dobro vklaplja v celoten album. Zakaj ni več neizdanega materiala? Zato, ker ga po pričevanjih članov ni oziroma vsaj ne veliko. Skupina je namreč pred odhodom v studio vedela kaj hoče; njeno ustvarjanje je vodil natančno izdelan koncept - tema albuma, ki ga je udejanjila brez ovinkov. Rezultat so trdne avdio-vizualne celote, ki so prestale preizkus časa, morebitne dodatne pesmi pa bi njihovo zaokroženost porušile, zato pozdravljam odločitev, da se na nove izdaje ni tlačilo »ostankov«.
Zgodba skupine je zanimiva, a o njej ne bi veliko razpredal. Dobro sta jo povzeli dve knjigi; prva je I was a Roboter Wolfganga Flüra, bivšega člana skupine, ki je skupaj s Karlom Bartosom ter ustanovnima članoma Ralfom Hütterjem in Florianom Scheiderjem tvoril klasično postavo skupine, ki je obstajala od leta 1974 do 1987. Njegova knjiga veliko obeta, a zadovolji le deloma. V knjigi sicer dobimo vpogled v vsakodnevno življenje skupine, a jo Wolfgang izkoristi tudi za obračunavanje z Ralfom in Florianom ter za pretirano reklamiranje svojega glasbenega projekta Yamo. I was a Roboter se mestoma bere kot maščevanje užaljenega otroka, ki dejstva, da ni več v skupini ne more in more sprejeti.
Vsi glasbeniki, ki so se v skupini od zgodnjih sedemdesetih pa do zdaj izmenjali, so bili bolj ali manj »gastarbajterji«, gostujoči glasbeniki, ki sta jih Ralf in Florian potrebovala za močnejšo in bolj prepričljivo prezenco na odru. Bili so prvenstveno glasbeni kolegi, ki so pomagali izvrševati njun konceptualni premislek »glasbe z nemško esenco« - idejo, ki je nastala po vzoru »glasbe z ameriško esenco«, ki jo je konec šestdesetih poosebljala skupina The Beach Boys.
Drugo knjigo z naslovom Kraftwerk: From Düsseldorf to the Future (with Love) je napisal priznani angleški publicist Tim Barr. V njej je izčrpno opisal zgodovino skupine ter analiziral njen vpliv na pojav raznih glasbenih zvrsti (npr. housa, techna in hip-hopa). Barr bralcu postreže tudi z nekaj manj znanimi zanimivostmi; skupino je meddrugim za producentske usluge »pecal« lani preminuli Michael Jackson, italijanski režiser Dario Argento pa si je želel, da bi Nemci ozvočili enega izmed njegovih filmov. From Düsseldorf to the Future je zelo informativna ter izčrpna knjiga, a ima eno pomanjkljivost - v njej je zgodovina skupine zabeležena le do leta 1998.
Kraftwerki so ena izmed najbolj pomembnih skupin v glasbeni zgodovini. So začetniki elektropopa, njihov vpliv pa se odraža tudi v delu nekaterih naših skupin (npr. Laibach in Borghesia). Akademsko avantgardno muziciranje so združili z enostavnimi pop melodijami ter s svojo resno in stoično podobo čez noč obnoreli svet. The Catalogue je izšel tudi v nemškem jeziku (Der Katalog). Osebno sem mnenja, da skupinine pesmi v trdi nemščini zvenijo bolje kot v angleščini. Angleščina je premehka in presladka, pesmi pa tako izgubijo na mehanskosti in navidezni hladnosti. Navidezni zato, ker znotraj še tako robotskega bije čudovito melodično srce, ki je pesmi kot so Autobahn, The Model ali Computer Love za vedno zapisalo v glasbeno zavest.
The Catalogue je esencialen nakup, ki spada doma na glasbeno polico zraven Beatlov, Pink Floydov ter ostalih velikanov popularne glasbe.
Es wird immer weiter gehn’, Musik als Träger von Ideen.
Jan
5
LCD-Ferdinand-Cale - All My Friends
5.01.2010 | | Komentiraj
2007. Original.
LCD Soundsystem - All My Friends
Bleščeči disko postpunk za generacijo Pitchfork.
2008. Prva predelava.
Franz Ferdinand - All My Friends
Simpatičen, a dokaj neškodljiv horuk.
2009. Druga predelava.
John Cale - All My Friends
Ta verzija me najbolj odnese. Zveni, kot če bi jo Cale posnel skupaj z Dingerjem in Rotherjem leta 1974 v Düsseldorfu. Vesoljski kraut sreča Caleovo “zemeljsko”, rahlo histerično ekspresijo. Vem, “zemeljsko” zveni malce nerodno - Nemci imajo boljši izraz, erdig.
All MY Friends je himnično potovanje glasbenika, nekdaj člana legendarnih Velvet Underground, ki si je to pesem vzel za svojo. Epsko in energično. Prava pesem za bled in izpran januar.
Dec
30
Za konec: Forest Fire
30.12.2009 | | Komentiraj
Je že tako; v življenju ponavadi ne dobiš druge priložnosti, v glasbi pa je malce drugače. Moj seznam 20 albumov leta 2009 je sicer že sestavljen, a še zdaleč ni dokonče(a)n. Nekaj letošnjih albumov je ostalo kar v “vicah” - premalo sem jih poslušal, da bi si lahko ustvaril trdno mnenje. Volcano Choir, The Antlers in Tartufi. In še marsikdo drug. A kot sem povedal že prej, v glasbi se zamujeno da nadoknaditi.
No, nekaj bom nadoknadil še pred koncem leta: Forest Fire. Njihov Slow Motion je pesem, ki bi lahko trajala in trajala. Najbolj bo sedla zjutraj, na novega leta dan, tam okoli tretje ali četrte ure, ko se bo slavje in veselje umaknilo melanholiji novega začetka - začetka, ki prinaša neznano. Lepa pesem, melanholična, vsebuje pa tudi čudovito avantgardno “vlečenje” violine.
Potovanje se nadaljuje, zaspani in “velvet undergroundski” Forest Fire pa so moja spremljava ostanka - v vseh ozirih bogatega - leta ‘09.
Dec
28
Moje glasbeno leto 2009 - drugi del
28.12.2009 | | 5 komentarjev
Moje glasbeno leto 2009. Brez vrstnega reda. Drugi del.
Animal Collective - Merriweather Post Pavilion
Že januarja smo vedeli, da bo ta album decembra na vsakem glasbenem seznamu. In kako da ne! Gre za skupinin najbolj dovršen in zvočno zaokrožen album. Vsebuje čudovite psihadelične podtone in še bolj čudovite “Beach Boys” harmonije. Izjemno koherenten album, na katerem se poleg “hitov” (My Girls in Summertime Clothes) in umirjenih kontemplacij (No more Runnin), najde tudi mesto za tipične skupinine razturancije (Brother Sport). Animal Collective so še vedno posebni ter nezamenljivi, Merriweather Post Pavilion pa eden izmed letošnjih glasbenih vrhuncev.
Komadi: My Girls, Summertime Clothes, No More Runnin, Brother Sport.
Filastine - Dirty Bomb
Grey Filastine prepriča s svojim neupogljivim načinom ustvarjanja in undergorund držo, zaradi katere zaenkrat še ni zanimiv glasbeno-imperialistični srenji, ki je v preteklosti že pograbila imena kot so M.I.A. ali Buraka Som Sistema. Na Dirty Bombu se vaški reperji in pevke z Bližnjega vzhoda srečajo s hip-hopom, dubstepom in ostalimi plesnimi doktrinami. Rezultat je surova ter brezkompromisna plesna glasba, ki pobira z vseh vetrov, a ohranja čvrsto glasbeno-ideološko nit.
Komadi: B’talla, Fitnah, The Sinking Ship, Como Fugitivos.
Sunset Rubdown - Dragonslayer
Swan Lake - Enemy Mine
Indie-rock skupini Sunset Rubdown in Swan Lake sta nagnjeni k vznesenemu in epskemu, a so med njima tudi nekatere razlike. Sunset Rubdown naredijo večji raztur in so v svoji histeriji manj zadržani, Swan Lake pa so bolj v primežu artizma in stare šole - oboje sem imel letos zelo rad!
Komadi: Spanish Gold, 2044; Paper Lace, Peace, Idiot Heart.
DNTEL - Early Works For Me If It Works For You II
Jimmy Tamborello je nase prvič opozoril z všečnim elektronskim albumom Life is full of possibilities (2001), letos pa je izdal zbirko (3 CD) zgodnjih del, ki so nastala v obdobju od 1994 do 2000. Očiten je vpliv angleške IDM scene, predvsem Aphex Twina in u-ziqa, skozi nekatera dela pa že tudi pronica prijetna toplota in melodičnost, ki sta poglavitna elementa Tamborellovih kasnejših del. Zvočno zaokrožena elektronska antologija, po kateri sem letos velikokrat segel.
Komadi: High Horses Theme, Termites In The Bathtub, New Name, Don’t Try.
Tortoise - Beacons of Ancestorship
Po zadnjem, boleče rutinskem albumu It’s all around you sem čikaške Tortoise že odpisal. Po novem albumu jih deloma spet vzamem za svoje. Skupina na Beacons of Ancestorship spet brez zadržkov eksperimentira, a se ji vsako koketiranje z elektroniko, krautom in rockom ne izide. Na trenutke ji zmanjka osredotočenost, kar se odraža v nekaterih brezglavih in površnih zapisih. Novi album sicer zaostaja za klasiki kot sta Millions now living will never die in TNT, a se ga zaradi nekaterih dobrih idej vseeno splača slišati.
Komadi: High Class Slim Came Floatin’ In, Prepare your Coffin, Monument Six One Thousand, Charteroak Foundation.
Mos Def - The Ecstatic
Tole pa je eno izmed presenečenj leta. The Ecstatic je album, ki po konsistentnosti in energiji spominja na Defov odličen prvenec Black on Both Sides. Ne vem, kaj je Mosu pomagalo, a spet je neverjetno razpoložen, gobčen in ekstatičen. Album vsebuje odlične podlage, ki so jih prispevali Madlib, Neptunes in pokojni J Dilla, goste, kot sta Slick Rick in Georgia Anne Muldrow ter nekatere zanimive semple (npr. Selda Bagcan). In še en plus albuma: njegova dolžina. 45 minut je v mainstreamu, kjer so vsi nori na outre, intre in ostale skite skoraj že cela revolucija!
Komadi: Supermagic, The Embassy, History, Casa Bey.
Antipop Consortium - Fluorescent Black
Hip-hop še živi, čeprav zadnja leta samo še v vzporednem vesolju, kamor so pred MTV pozerstvom in hedonizmom pobegnili tudi Antipop Consortium. Po sedmih letih je kvartet končno izdal nov album, ki kar poka od prodornega in zagonetnega besedičenja, (afro)futurističnih tem ter sci-fi kontemplacij. Vesoljsko!
Komadi: New Jack Exterminator, Reflections, Timpani, NY to Tokyo.
Former Ghosts - Fleurs
Former Ghosts je projekt Freddyja Ruperta, pomagata pa mu Jamie Stewart (Xiu Xiu) ter Niki Roza (Zola Jesus). Trio odlično povzema občutja dark/new wava, a ohranja specifično in moderno zvočno sliko, ki korenini v dinamičnem sintipopu. Fleurs ima patos, je dramatičen, trio pa med predirljivim petjem o poteh in stranpoteh ljubezni, najde čas tudi za citiranje New Orderjev.
Komadi: Hold On, Mother, I Wave, This is my Last Goodbye.
Magma - Ëmëhntëhtt-Ré
Legendarna francoska skupina je po petih letih izdala nov album. Osrednje mesto zavzema 45+ minutna Ëmëhntëhtt-Ré, ki vsebuje vse osnovne značilnosti skupininega zvoka: nabrito, “proggy” muziciranje ter bombastično zborovsko petje. Glasba na Ëmëhntëhtt-Ré-ju je izven vseh okvirjev in trendov, album pa vsebuje tudi DVD na katerem se nahaja enouren dokumentarec o nastanju tega vznemirljivega dela.
