-
Trenutno najboljši album na svetu:
Magma - Mekanik Destruktiw Kommandoh
-
Trenutno vas je toliko ubežalo Muzaku:
Oglasna sporočila
Jun
23
Minilo je pet let od zadnjega albuma - ne vštevši opulentno retrospektivo A Lazarus Taxon iz leta 2006 - čikaških all inclusive rockerjev Tortoise. Skupina že od začetka devetdesetih razvija samosvojo glasbeno vizijo sestavljeno iz elementov jazza, duba, minimalizma in krautrocka. Prvi trije albumi (Tortoise, Millions now living will never die in TNT) so klasiki pregnanega eksperimentiranja z raznimi glasbenimi stili, predvsem pa lep prikaz skupinine ustvarjalne podstati, ki temelji na sedenju na večih stolih hkrati in neugnani želji po odkrivanju novih glasbenih obzorij.
Četrti album Standards (2001) je v določenih točkah že kazal znake upehanosti in ponavljanja, a je skupina na njem še vedno izrazila nekatere zanimive glasbene ideje. Naslednji album It`s all around you (2004) je razočaral. Skupina je na njem rutinersko povzela vse svoje dotedanje ideje, še najbolj zaskrbljujoča pa je bila odsotnost vsakršne želje po napredku in razvoju.
Novi album Beacons of Ancestorship je torej nekakšna ura resnice in čikaški glasbeniki s producentom Johnom Mcentirom na čelu, na njem prepričajo le deloma.
Uvodni komad High Class Slim Came Floatin’ In s svojim motoričnim ritmom obeta veliko, a je količina predstavljenih idej enostavno prevelika. Skupina se preveč trudi, da bi ga zakomplicirala in razvejala, pri tem pa že po nekaj minutah izgubi smer. Kar sledi je le še mučno priganjanje do osme minute, ko se komad tudi konča. Prepare your coffin je s svojo “herojsko” kitarsko temo skorajda že nesramno neposreden in tukaj nam skupina verjetno sporoča glejte, tudi mi znamo priti iz sebe in narediti raztur - kar je bizarni statement kolektiva, ki je svoje stvaritve vedno zastiral v karseda veliko tančic. Dobra drama se odvija v Gigantesu, a kaj ko začne skupina po nekaj minutah stopicati na mestu, v Yinxianghechengqi pa se tako brezglavo zaletava, kot se pač lahko zaletavajo le 40-letniki, ki želijo zveneti kot 20-letniki. Zanimiv intermezzo ponujata dva izmed treh krajših komadov: Penumbra, ki zveni, kot da je pobegnil iz reklame iz sedemdesetih in de Chelly, ki provocira z jarrovskimi sintiji.
Beacons of Ancestorship je mestoma enostavno preveč predvidljivo nepredviljiv. Skupina skuša na silo razbiti rutino, ki jo duši že zadnjih nekaj let, ravno zaradi tega pa nekateri komadi izpadejo nespontano in preveč na silo. Sprostitev pride šele v zadnjem - in najboljšem komadu albuma - Charteroak Foundation. Tukaj se skupina končno sprosti in najde idealno pot med predvidljivostjo in eksperimentom. Kot za šalo vijuga med postavljenimi točkami, upogiba posamezne segmente in tekoče spelje celih pet minut. Gre za najbolj uresničen komad na albumu, ki nas spet spomni kaj Tortoise so: elegantno eklektični skupek profi glasbenikov s subtilnim občutkom za melodijo.
Skupina še nikoli ni zvenela tako “suho”, bledo in tanko. Post produkcija jih je dodobra stisnila in ubila večji del libida, ki je še pronical na produkcijsko podobnem albumu Standards - a če je na slednjem v skladu z naslovnico še prevladovala z ustvarjalnimi sokovi prežeta rdeča, so Beacons bolj sivi, hja, neizrazni kot bela praznina, ki zapolnjuje kvazi Mondrianove kvadrate na naslovnici. Tortoise prvič ne zvenijo kot skupina “živih” posameznikov, ampak bolj kot nekakšen studijski projekt za katerim stoji ena oseba.
A razlogov za odpis še ni - vsaj do naslednjega albuma. Takrat bo namreč Beacons of Ancestorship dobil dokončen smisel ter umestitev. Vprašanje pa lahko seveda ubesedimo že zdaj: Ali gre za prehodni “borbeni” album, s katerim skupina poskuša poravnati svoje vrste ali pa je to že drugi simptom zatona nekdaj vitalnega kolektiva? Bomo videli, do takrat pa si stara želva zasluži en spodbuden C+.
Jun
1
Poslušamo glasbo: Filastine - Dirty Bomb (2009)
1.06.2009 | | 9 komentarjev
Angleška založba Soot records je prava zakladnica pronicljivih producentov (npr. Dj Rupture in Maga Bo), ki lovijo ravnotežje med modernimi ritmi in zvočnimi koščki Brazilije, Maroka ali Bližnjega vzhoda. Pri tej založbi svoje glasbene izdelke izdaja tudi Američan Grey Filastine, glasbenik in politični aktivist, ki se redno udeležuje protiglobalističnih shodov širom sveta, popotovanja pa izkoristi tudi za nabiranje novega glasbenega materiala. Snema razne vaške glasbenike, lokalne reperje ali pevke, nato pa posnet material s čvrstimi beati »civilizira«. Leta 2006 je izšel njegov prvi album Burn it, na njem pa je na fascinanten način združil moderne plesne ritme z zvočno eksotiko npr. Brazilije in Bližnjega Vzhoda, letos pa je izdal drugi album Dirty Bomb.
Tudi na novem albumu je način dela podoben. Hip-hop, dubstep in baile funk so samo nekatere primesi, ki s koščki oddaljenih dežel spet tvorijo izredno privlačno in plesno celoto, tako, da lahko Filastina brez zadržkov postavimo ob bok sodobnim protagonistom globalnega funka (npr. Buraka Som Sistema ali M.I.A.) A nekatere razlike so. Filastine je namreč še vedno dokaj neprilagojen ter za bleščeča globalna plesišča preveč surov. Njegovi komadi mestoma zvenijo kot osnutki, kot skice, kar pa ni mišljeno kot kritika. Ravno ta neobrušenost in neupogljiva underground drža ga uvršča med tiste posebne in dragocene izvajalce, kakršnih je vsako leto manj. The sound of now! Eden izmed albumov leta.
Maj
27
Glasbena kapsula #12 - Jazz na plesišču oziroma United Future Organization
27.05.2009 | | Komentiraj
United Future Organization je japonsko-francoska glasbena naveza, ki deluje že od zgodnjih devetdesetih. Njihova glasbena vizija je enostavna: spraviti jazz(y) vibracije na plesišče. Trio (no, od leta 2002 duo) je do zdaj izdal 5 studijskih albumov: United Future Organization (1993), No Sound Is Too Taboo (1994), 3rd Perspective (1996), Bon Voyage (1999) in V (2002). Vredni pozornosti so predvsem prvi trije abumi, saj ima skupina na njih še trdno glasbeno identiteto in prepoznaven stil, ki je zaprisežen logiki temačnih in zadimljenih barskih plesišč. Glasba pa ima tudi soul, kar se kaže v toplih, zvočno skladnih in zaokroženih zapisih. Kasneje je skupina z albumom Bon Voyage prestopila v nu-jazz vode, v morje rutinerske plastike, primerne predvsem za čilanje v obmorskih barih in manj za anale korektnega fjužna na relaciji beatov in jazza.
Ključno mesto v njihovi diskografiji dajem kompilaciji Now & Then: 1990-1997, ki je izšla leta 1997. Tale kompilacija je uradno izšla samo na Japonskem, kar pomeni, da je primerno japonska tudi cena, zadeva pa vsebuje komade iz prvih treh albumov, kot dodatek pa še bonus CD, do vrha napolnjen z remiksi nekaterih žanrskih soborcev. Vem, takšni remiks CDji so večinoma čisto nepotrebni dodatki, a v primeru Now & Then gre za material, ki v določenih enotah celo presega originale. Seznam remikserjev je impresiven in se bere kot nekakšen best of klubske in elektronske scene devetdesetih: Ken Ishii, Nobukazu Takemura, King Britt, A Forest Mighty Black, Fila Brazillia, Kyoto Jazz Massive idr. Rezultati so odlični, remiksi pa predani downtempo/uptempo laganicam, drum and bassu in tudi bolj abstraktnim elektronskim kolažem.
Essential za vse ljubitelje jazzy plesne glasbe.
Maj
22
Glasbeno 2000-2009, drugi del
22.05.2009 | | 4 komentarjev
Moje glasbeno desetletje. Brez vrstnega reda, a z veliko lepimi spomini. Drugi del.
Fridge - Happiness (2000)
Blag impresionistični rock, poln profi muziciranja, ki ga žene pristna otroška radovednost in veselje nad ekperimentiranjem. Ksilofon, trombon, zvončki in razni okoljski zvoki tvorijo prijetno zvočno kuliso, ki poslušalca vabi, čudi in pomirja. Glasba, polna pomenljivih podrobnosti, ki jo verjetno še najboljše opišemo z besedo “lepa”.
Labradford - Fixed:Context (2000)
Počasen, zelo počasen atmosferičen glasbeni dogodek, ki iz maloštevilnih elementov (brenkanja na kitaro in brbotajočih efektov) potegne maksimum. Velik zvočni kino sestavljen iz občutkov poslavljanja in hrepenenja. Introspektivno!
Godspeed you black emperor! - Lift Yr. Skinny Fists like Antennas to Heaven! (2000)
4 komadi, 2 CDja, 87 minut! Tole, kar izgleda kot progrock najhujše vrste (Tales from Topographic oceans, anyone?), je v bistvu himnično vznesena glasba, ki premika gore. Navdahnjen, larger than life glasbeni monolit, ki zna na sivini med epskim postrockom in komorno klasično glasbo nežno božati, kot tudi wagnerijansko grmeti.
Do make say think - &yet&yet (2002)
Skrbno strukturiran rokerski dogodek, ki niha med ubranim tipanjem in suverenim razturom. Melodičnost, senzibilnost in sijajen občutek za dramo so tri lastnosti, ki krasijo dotični album, fascinira pa tudi neverjetna lahkotnost vsega, kot da je vse skupaj rezultat trenutnega navdiha, pač naravnega stanja skupine. Ko ropotajo, galopirajo z močjo tisočerih konjev, ko so mirni, zasanjano lebdijo. So nekakšna sobna verzija zgoraj omenjenih Godspeed you black emperor!
Fog - Fog (2002)
Do it your self! - v dnevni sobi z gramofonom, semplerjem ter kitaro! Rezultat je idiosinkratičen 50 minutni sprehod po zadnjih 50 letih glasbene zgodovine. Za projektom stoji Andrew Broder, ki preko svoje osebnosti kanalizira razburljivo mešanico hip-hop ritmov, abstraktne elektronike, divjega folka in v najboljši maniri Thoma Yorka jamrajoč kitarski rock. One man band, kakršnih krvavo primanjkuje!
Deltron 3030 - Deltron 3030 (3030)
Konceptualni hip-hop album z antiutopično noto. Deltron Zero se potika po represivnem futurističnem svetu, njegov cilj pa je osvojiti naslov Galactic Rhyme Federation Champion-a. Sodelujejo: množica reperjev in bizarnih obstranskih oseb (Sean Lennon), v srži projekta pa stojijo Dan the Automator, Damon Albarn in Kid Koala - trojica, iz katere so se kasneje razvili komercialno bolj uspešni Gorillaz.
El-P - Fantastic Damage (2002)
Če zgornji Deltron opisuje stanje v antiutopiji, se EL-Pjev (ne, to niso Emerson, Lake & Palmer!) filmski prvenec odvija pred, mogoče pa tudi po njej. Kakorkoli že, pomembno je stanje tukaj in zdaj in le-to je porušeno in uničeno, kot izgleda pa so začeli padati tudi zadnji civilizacijski standardi. Filozofija Alle gegen Alle in stoletja zadržani bes sta poglavitni silnici, zaradi katerih El-P in kolegi, ob spremljavi nazobčano-mehanskih beatov, kar bruhajo agresivna ter neposredna besedila, ki odražajo apokalipso in pobirajo drobce lastne podobe. Radikalno in brezkompromisno, eden izmed najboljših hip-hop albumov tega desetletja!
Maj
8
Kaj sem bral in kaj še vedno berem - nekje vmes pa dva lepa komada, ki nimata nobene veze z zapisom.
Med leti 1995 in 1999 je pri nas izhajal Dr. Musik. Bil je moja vstopnica v svet drugačne glasbe, tiste, ki v občilih okoli mene ni dobila (veliko) pozornosti. Revija je pokrivala vse: metal, rock, rap, pokrivala pa je tudi bolj crossover stvari, ki so me najbolj zanimale. A tukaj se je problem šele začel. Po dobri recenziji sem dotični album namreč želel tudi nabaviti, ampak kako v provinci leta 1995 dobiti Timeless od Goldieja. Nemogoče. Hvala bogu, da je v našem kraju krajši čas životaril Dallas Mute Shop, kjer sem dobil kakšnega Mobyja, Juno Reactor ali Judgment Night. In ne, laudanja takrat še ni bilo!
Iz Dr. Musika se spomnim tudi legendarnih vojn med privrženci metala in boy bendov. Argumenti obeh strani so enostavno ubijali. Metalci so zagovarjali stališče, da je svet slab in da metal to stanje le odraža, feni boy bendov pa so trobili, da je tako ali tako že vse slabo in da rabimo nekoga, da bo pel o ljubezni in brezskrbenm svetu. Obe strani sta bili zaradi svoje fanatičnosti že skoraj groteskni, a sem pisma vsak mesec z velikim veseljem vedno znova prebiral.
Leta 1999 sem odkril Nomad, hrvaško glasbeno revijo, ki je ena izmed najboljših, kar sem jih držal v rokah. Vodila jo je entuziastična ekipa mladcev, čigar ljubezen do glasbe je pronicala skozi vse strani revije. Njihovi članki in recenzije so bili pisani v bolj zajebantskem stilu, a je zadaj tičala velika glasbena razgledanost in nekakšen mladostniški inat in upor. Tako se je včasih zgodilo, da je kakšen album dobil slabo oceno samo zaradi tega, ker so ga pač vsepovsod hvalili. Še zdaj se spomnim, da so zelo preferirali skupino Mogwai ter napisali uničujočo kritiko Kid A-ja. Uredništvo pa si je vedno tudi izmenjalo kakšno sočno z bralci. Nadebudni producenti so lahko reviji tudi pošilaji svoje izdelke, ki so jih nato recenzenti poslušali in napisali oceno. Prav tako so se v reviji našle recenzije knjig in filmov ter kakšna zanimiva best of lestvica (npr. 50 najboljših hrvaškh albumov vseh časov). Dober koncept, a na žalost je Nomad nehal izhajati leta 2001 in za sabo pustil občutno luknjo.
V Sloveniji je bila in je seveda še vedno tudi Muska, ki pa trenutno več ne izhaja vsak mesec, temveč vsak drugi mesec. Na vsake toliko časa jo še kupim, a na splošno se na njo nisem preveč navezal. Preresna, neprivlačna in na trenutke preveč akademska (in premalo barvna). Vedno pa so mi zanimive recenzije in poročila s koncertov.
Pred časom je začel v tiskani obliki izhajati tudi RSQ, ki je dobrodošla novost na našem trgu. Pokriva (bolj mainstream) alter sceno, veliko poudarka pa je tudi na slovenskih skupinah, kar je super. Dobil sem občutek, da se je zadeve lotila ekipa predanih piscev, ki se bodo potrudili iz zasnove potegniti maksimalno. Rad ga prebiram in mislim, da je tukaj še veliko “rezerve”.
Tuje?
Recimo meni zelo nesimpatični in populistični Q, ki včasih kar žari od hypanja in nerazsodnosti (novi U2 album je dobil maksimalno število točk) in bolj simpatičen Uncut. Oba imata klasično zgradbo glasbenega časopisa: novice, članek o kakšeni aktualni skupini, malo zgodovine in večinoma kar zajetno število recenzij. Poznam tudi Clash, ki s svojim dedicated to music and fashion ne obeta nič dobrega, a se izkaže za zanimivo nadgradnjo prej omenjene klasične oblike. Ne smem pa pozabiti seveda na Wire, ki se večinoma ukvarja z žarometi manj obsijano glasbo. V zadnji številki si tako lahko npr. preberemo članek o legendarni skupini Magma in recenzijo box seta Baku: Symphony of Sirens - Sound Experimens in The Russian Avant Garde, ki zajema zvočne zapise ruskih umetnikov iz začetka prejšnjega stoletja, ki so ustvarjali pod vplivom kubizma, dadaizma ter futurizma. Dobra revija, kjer najdem veliko zanimivih stvari.
Pa še malo nemškega štofa.
Musikexpress ustreza klasični zgradbi glasbene revije, a ne mori z vznesenostjo kot Q. Prav tako pa v njem najdem recenzije knjig, filmov, k vsaki številki pa je priložen tudi CD. Še pred nekaj leti si ga lahko celo dobil pri nas.
In Spex. Tudi Spex že na daleč straši z nazivom Magazin für Popkultur in je najbolj profi in resna glasbena revija, kar sem jih videl. Zajema glasbo, knjige, film, dotika pa se tudi resnejših tem, npr. RAF-a, a vedno s popkulturnega ali rahlo filozofskega/sociološkega vidika. Ne vedno lahko branje, a lep primer kje so meje “glasbenih revij”.
Glasbene revije imajo eno veliko slabost napram internetnim portalom, namreč ažurnost. Na Pitchforku tako lahko recenzijo novega Radiohead albuma preberemo na dan izida, pri tiskani izdaji pa se stvar lahko zavleče za par dni ali pa počaka do naslednje številke. A revije kupujem še vedno, mogoče zaradi trohice nostalgije ali navade, mogoče pa zaradi istega razloga zaradi katerega še vedno preferiram konkreten CD napram Mp3 formatu.
