Moj drugi Roskilde Festival je za mano. Sledi opis videnih in slišanih - sicer ne vseh 47 imen, koliko sem jih imel priliko videti v teh štirih dneh festivala, ampak predvsem tistih, ki so na tak ali drugačen način pustili vtis, tistih, ki so bili dovolj zapomnljivi.
Sedem festivalskih prizorišč je skoraj optimalno razporejenih, a vseeno je en oder bolj odddaljen (Arena stage) od drugih, kar je pomenilo, da sem dostikrat zaradi neekonomičnosti poti in gibov in posledično negativne računice (Taylor bi bil ponosen name!) izpustil imena kot so Hot Chip ali Goldfrapp. Zakaj? Zato, ker se enostavno ni splačalo iti za 20 minut glasbe, 15 minut tja in nato še 15 minut nazaj. Vem, take hladnokrvne računice jemljejo ves čar uživanja ob glasbi, a letošnji festival je bil preizkus moje svobodne volje in prevzemanja odgovornosti za izbrano (in seveda zamujeno). Letos so tako morale brez mene preživeti skupine kot so Grinderman, Hot Chip, Goldfrapp, The Streets, Liars, Black Mountain ali v končni fazi Neil Young. Mogoče sem zamudil kaj velikega, mogoče pa tudi ne, kar se pa tiče mojih izbir, sem bil z njimi zelo zadovoljen. Skoraj vse, kar sem videl je bilo zanimivo, vznemirljivo ali fascinantno, nekaj stvari tudi fantastičnih.
Verjetno ni treba posebej poudarjati, da skoraj nobeno izmed 47 imen nisem videl v celoti. Mislim, da sem v celoti videl samo dva koncerta in sicer Lupe Fiasca ter Jay Z-ja, pri ostalih pa so bile zamude 10 do 15 minut, povprečna prisotnost pa okoli 50 minut.
In še ena stvar, nato pa res začnem s skupinami. Fotografije. Čeprav ni težko skoraj pri vseh koncertih priti direkt do odra in dobiti uporabne fotografije (in zastonj vodo), tega nisem naredil. Vzroke zato je treba iskati v kombinaciji moje introvertnosti, prostovoljne narave dela ter raznih “balkanskih” izkušenj iz naših koncertnih prizorišč (čeprav je Roskilde festival šok, predvsem v smislu “nebalkanskosti”). Fotografij nastopajočih tako nimam oziroma imam zelo malo takšnih, ki bi bile uporabne. Zato bom rajši namesto modre svetlobe s pripisom “Tam nekje na sredi svetlobe so Radioheadi”, k tem zapisom priložil posnetke iz Youtubea, ki so jih množično prispevali vrli udeleženci festivala.
Jebeš Radioheade oziroma zakaj brez njih vseeno ni šlo
Do Radioheadov sem bil letos dokaj indiferenten. Zato obstajata vsaj dva razloga. Prvi je ta, da enostavno nisem več tako velik fen, kot sem bil to v obdobju Otroka A in B, drugi pa tiči v dejstvu, da sem jih že enkrat videl v živo in sicer leta 2003 v Firencah. Ravno zaradi teh dveh razlogov sem si dajal čas in najprej raziskal koncerte, ki so potekali istočasno. V tem primeru sta bila to nastopa Lady Saw in Valravn.
Lady Saw je jamajška “kraljica” dancehall glasbe, znana predvsem po svoji brezkopromisni drži ter hardcore besedilih. Na koncertu jo je spremljal live bend in ta kombinacija je kar dobro zabavala in razmigavala prisotne, a je bilo hitro jasno, da enostavna dancehall forma, po tretjem ali četrtem zasuku izgubi na zanimivosti - kljub več kot fascinantnim besedilom (”I don`t know what to do, my pussy is like superglue”). No, za pozitivni vtis je bilo več kot dovolj, zato sem se odpravil še na “drugo rezervo za Radioheade”, na Valravn. Pri danskih Valravn je festivalska knjižica obljubljala electronica meets folk music fuzijo in ker so mi take spojitve - če so le bolj zapisane moderni kot tradicionali (kot npr. pri ruskih Volga) - vedno zanimive sem pokukal tudi k njim. Nisem se dolgo zadržal, saj so Valravn brodili po bolj tradicionalnih in mističnih vodah, vse skupaj pa zaljšali z nekakšno björkovsko ezoteriko, ki mi še nikoli ni posebej sedla.
Na Radioheade torej. Njihov koncert je trajal približno dve uri, jaz sem zaradi zgoraj opisanih postankov ujel šele drugo uro. Rečem lahko le to, da so Radiohead institucija. Bend, ki samo s svojo prezenco zahteva spoštovanje, ki da vedeti, da tukaj gre za glasbo, za pop na visokem nivoju. Skupina je z veliko resnostjo in profesionalnostjo odigrala svoj repertoar od The Bends do najnovejšega In Rainbows, imela minimalen kontakt s publiko (mislim, da je Thom Yorke tekom koncerta povedal le nekaj stavkov), a je vseeno spretno razširjala auro nečesa velikega, nečesa kar presega okvire običajnega izkustva. Še najbolj so publiko stresli komadi okoli The Bends/OK Computer obdobja, pri ostalih zadevah pa se je čutilo predvsem določeno strahospoštovanje in pozorno indiferentnost - nekaj v smislu “Ne razumem ravno za kaj gre, a zveni zanimivo”. Profiji do obisti!
Radioheadi so igrali v četrtek, torej prvi dan festivala, v petek pa so se jim na svojevrsten način poklonili Gnarls Barkley. V svoj program so vključili komad Reckoner. Spodaj prilagam posnetek dotičnega komada - sicer z zanič zvokom, a za vtis bo dovolj (vir: Youtube).
Reper in šovmen oziroma Lupe Fiasco in Jay-Z
Lupe Fiasco je trenutno najbolj zanimivi reper v hip-hop mainstreamu. Zelo spretno se izogiba vseh klišejev in stereotipov, ki so v tej hedonistično usmerjeni zvrsti postali že kruta realnost. Njegovo glasbo krasi neizmerna sporočilna anagažiranost, ki je lepo prišla do izraza tudi na njegovem najnovejšem albumu The Cool. The Cool je konceptualno zaokrožena celota, pravcata študija trenutne hip-hop klime, ki se jo Lupe loti z že skoraj eksistencialistično resnostjo in zavzetostjo, ki malce spominja na velika imena zvrsti, kot so npr. Public Enemy.
Tudi njegov nastop je bil v podobni maniri kot zadnji album: intenziven ter čvrst. Lupeta je spremljal live bend in skupaj so komade iz njegovih dveh albumov več kot odlično prilagodili za oder. Bil sem priča res dobremu in energičnemu nastopu, ki ga je zaključil podaljšan hit Superstar. Koncert je trajal sicer samo dobro uro, a Lupe je dal vse od sebe in pokazal, da je real, pardon cool! A very fine rapper in the making!
Cel teden festivala smo imeli super vreme. Sonce, sonce samo sonce, v nedeljo, dobre pol ure pred koncertom Jay-Zja pa se je vlilo kot na sodni dan in v meni prebudilo vse travme lanskega leta. Sklep je bil hiter: mene Jay-Z v dežju ne bo videl. Ampak ob napovedani uri njegovega nastopa (ja, vsi koncerti so se začeli točno!) se ni nič zgodilo. Organizatorji so koncert prestavili za dobro uro. Logično. Jay-Z seveda ne more igrati pred napol praznim prizoriščem, čeprav dvomim, da bi ga to motilo - če bi bila sila, bi si verjetno dal iz Amerike na hitro prepeljati kakih 1000 dodatnih obiskovalcev. Ne bi se čudil, če bi kaj takega naredil. Res ne.
Jay-Z je podobno kot Lupe imel live bend, a vsega skupaj vsaj trikrat več ljudi na odru. In človek zna. Če je Lupe Fiasco reper, posredovalec sporočil, je Jay-Z predvsem zabavljač, šovmen, ki koketira s publiko, menjava med imidžem jebača (Girl, Girl, Girls) in gangstera (99 problems) ter zna dati publiki tisto kar hoče. To pomeni, da smo na koncertu slišali tudi Crazy in love, Umbrello od Rhianne, za podlago pa si je sposodil celo MC Punjabija ter Smack my bitch up (!).
A to še zdaleč ni bilo vse.
Za odganjanje dežja je štartal celo Princev Purple Rain (!), vzdušje je postalo osladno, pridušeno - a v kontekstu šova je ta vložek deloval. Zelo. Če bi Jay-Z iz dotičnega komada zabrundal še par verzov, bi za mojo voljo lahko bilo tudi konec sveta, biblična povodenj, ker bolj over the top ne bi šlo več. A Jay-Z je ostal tiho in se raje posvetil nizanju svojih največjih hitov ter plesnih “Neptunes” urnebesov, ki so dodobra razmigali prisotne in celo mene, ki me ne razmiga veliko stvari. Nato pa šok. Po eni uri je bilo vsega konec! In to na največjem odru! Kot izgleda je imel Jay-Z dovolj in tako je brez bisa in (verjetno) s privatnim jetom odfrčal nazaj v Ameriko. Malce bedno, a biznis je biznis kot izgleda, festival pa letos z manj denarja kot lani, saj so lani, ko je rekordno deževalo, za čiščenje porabili milijon evrov (!). Letos so zato uvedli akcijo “prinesi vrečo smeti in dobil boš eno pivo” ter obljubili, da bo drugo leto več denarja za nastopajoče. In mogoče tudi še za dodatne pol ure Jay-Zja.
Zapisano pod: Glasba, Roskilde 2008, Ulična potikanja | 3 komentarjev »
